»Vi niste dosegli nič,« mu je oporekala kolegica, ki je mahala s Corriere della Sera. »Poglej številke. Mi smo bili pred enim mesecem vrženi iz igre, ne? Danes smo tam, kjer smo bili pred dvema letoma.« Govorila je o Berlusconijevem čudežu, medtem ko so ljudje okoli nje zmajevali z glavo, da naj se z neba sklati na resnična tla.
»Vse se je spremenilo, draga moja. Prišel je Grillov sedmi konjeniški regiment, da reši Italijo.«
Sedmi konjeniški regiment ameriške vojske je v kavbojskih televizijskih nadaljevankah šestdesetih let vedno nastopil v najbolj dramatičnem trenutku, ko so Indijanci obkolili vozove belih pionirjev. Ob pultu pa so govorili o komiku Beppeju Grillu, ki je na parlamentarnih volitvah iz mreže anonimnih ljubiteljev v eni kampanji z glasnim trobentanjem naredil najmočnejšo politično stranko v državi.
Če se ob šestih zjutraj v baru na železniški postaji v Trstu pogovarjajo o politiki, se obeta lep dan.
Torek je bil tudi za fantazijsko strankarsko okolje italijanske države poseben trenutek. Državo je skoraj dve leti vodil bankir Mario Monti, ki je postal predsednik vlade zaradi hudih pritiskov Evropske unije in predvsem Nemčije na Berlusconija, naj odstopi. Berlusconi se je umaknil. Kot tehnični mandatar je Monti izpeljal nekaj najbolj trdih zahtev mednarodnih finančnih institucij, ki naj bi stabilizirale enega od stebrov evropske ekonomije. Namesto oživitve pa je ekonomija ostala mrtvoudna, življenjski standard Italijanov je padel.
Montijeva z evropskimi institucijami sinhronizirana finančna politika ni dala ekonomskih rezultatov, imela pa je eno močno politično posledico. V Italiji se je odprl prostor za protievropsko politiko. Z obema rokama se je je oprijel Silvio Berlusconi, ki je svojo razcefrano stranko z briljantno televizijsko kampanjo ponovno potegnil v središče. Med drugim je obljubil, da bo davkoplačevalcem vrnil davke, ki jih je uvedel Monti, in ustavil evropsko politiko varčevanja. Ena tretjina Italijanov je glasovala zanj. Berlusconi niti ni skrival, da ima tudi čisto oseben politični program. Od predsednika Napolitana bi v zameno za konstruktivno sodelovanje v politiki rad dobil imenovanje za dosmrtnega senatorja. S tem bi se znebil tožilcev in sodnikov, ki mu zaradi izvirnega poslovnega stila vodenja politike grozijo z zaporom.
Levosredinska koalicija Pierluigija Bersanija je zastopala racionalen ekonomski program, ki bi hkrati spoštoval evropske zahteve po siromašenju srednjega razreda in omilil njegove najbolj drastične učinke. Bersani bi bil moral zmagati, ker je bila še pred dvema mesecema Berlusconijeva fronta že poražena. Pa je tudi on pobral samo tretjino najbolj zvestih glasov.
Vse račune je podrl Beppe Grillo, ki je v svoji predvolilni kampanji ukinil Evropo, ves italijanski politični razred obravnaval kot tolpo cestnih razbojnikov in napovedal državljanski dohodek za vse Italijane. Vse to je počel duhovito in s krutim humorjem profesionalnega kabaretskega komika. Njegovo gibanje je dobilo več glasov od Berlusconija in Bersanija. Zaradi zamotanega italijanskega volilnega sistema nihče nima dovolj glasov za učinkovito večino, v zavezništva pa tudi ne morejo stopiti. Dan po volitvah nihče v Italiji ni imel možnosti, da sestavi vlado. Grillo je diskreditiral vse politike in napovedal, da z nikomer ne bo stopil v koalicijo, ker so izumrle živali, tatovi in vsi enaki
»To, da so vsi politiki enaki, se mi zdi nespametna drža,« mi je rekel mladi podeželski zdravnik, ki se je s počasnim vlakom peljal z mano proti Rimu. Med Trstom in Padovo sem srečeval ljudi, ki so bili ali navdušeni nad Berlusconijem, zadovoljni z Bersanijem ali ekstatični zaradi Grillovega uspeha. On je bil zadržan.
»Globoka koruptnost našega političnega razreda je še kar očitna,« je rekel zdravnik, ki ni hotel povedati, za koga je glasoval. Pripovedoval pa je o čudnem svetu, ki ga v majhnem mestu v okolici Rima vidi splošni zdravnik na začetku kariere. »Ni korupcija naš edini problem. Naš problem je nezadovoljstvo ljudi s tem, da življenje ni več lepo. Da jaz v zdravstvu vidim, kako težko je lahko ljudem, ki zbolijo in se morajo zanašati na prijatelje, da pridejo do ustrezne terapije. Da dneve in tedne blodimo po uradih in na koncu ne pridemo nikamor. Počutimo pa se ponižane zaradi ravnanja ljudi, ki so v drugih okoliščinah v enakem položaju kot mi. Vzajemno ponižanje. Ljudje imajo občutek, da so jim vzeli zdravo hrano in vedro družinsko okolje, zdaj pa jim bodo privatizirali še vodo. To je tudi zelo intimna kriza vsakega posameznika.«
Sivolasa gospa, ki je sedela nasproti, je dvignila pogled s svojega časopisa.
»Jaz sem vedela, da bo Grillu šlo zelo dobro,« je rekla z velikim zadovoljstvom na obrazu. »Prekinil je te pogodbene odnose med političnimi strankami in v parlament pripeljal državljane, ki nikoli niso bili v politiki.«
Zanimalo me je, s kom misli, da bo lahko sklenil zavezništvo za vladanje.
»Pa saj niso šli v parlament, da bi vladali,« je rekla. »Grillo je komik, veste. Prišel je osmešit generacije politikov, ki so bankrotirale državo. Zdaj bodo zelo trpeli.«
Pokrajina, ki je tekla mimo vlaka, ni kazala podobe dežele v krizi. Mesta so urejena, podeželje lepo, da na trenutke kar ostrmiš, ljudje vljudni. Videti je kot razumno urejena država. Vendar podoba očitno ni ustrezala počutju ljudi.
Država je v krizi, ko so politiki prisiljeni v duhovitost in morajo operirati s paradoksi.
»Smo prvi, vendar nismo zmagali,« je svoj položaj v ponedeljek definiral vodja levice Bersani.
»Nismo zmagali zato, da bi sestavljali vladne koalicije,« je še bolj enigmatično rekel Grillo.
Berlusconi bi bil zadovoljen z ministrstvom za ekonomijo in je pripravljen sodelovati z levico, ki ga sovraži.
Kriza dela čudeže.
Ko je vlak pridrsal do Rima, je sijalo sonce in nebo je bilo modro.
Bil je eden tistih trenutkov, ko je človek res vesel, ko vidi škrbine Koloseja. Dan po volitvah je bil Rim prestolnica države, kjer nihče v parlamentu ni imel večine. Zaradi tega nihče ne more sestaviti vlade. Parlament ne bo mogel izvoliti predsednika, ki se mu izteka mandat. Ves posvetni aparat je v globoki krizi. Benedikt XVI. je odstopil in se v sredo poslovil od položaja. Mesto je ob živem papežu tudi brez papeža. Zgodi se enkrat na tisoč let.
Trenutek je sijajen. V Rimu ni premierja, ni predsednika in ni papeža. To se res zgodi enkrat na tisoč let.
