Zgodovina priča o kar nekaj domiselnih rešitvah, kako se znebiti domnevno najbolj problematičnega dela državljanov, kadar se jih v preteklosti ni dalo zakonito usmrtiti. Britanske oblasti so v Ameriko odpeljale več deset tisoč obsojencev. Raziskovalci tega področja so zapisali, da so ti obsojenci imeli ključno vlogo pri zgodnjem razvoju tega, kar so postale Združene države Amerike. Ko so se osamosvojile, je bilo tovrstnega transporta konec. Kot dovolj priročna nova lokacija se je pokazala Avstralija. Ta celina je postala novi dom za več kot 160.000 obsojencev.
Tudi v preteklem stoletju so kolonialistične velesile uporabljale tako pridobljena ozemlja v te namene. Znani avtobiografski roman Metulj Henrija Charrierja, ki je doživel že dve filmski upodobitvi, je umeščen v Francosko Gvajano, kolonijo na severu Južne Amerike (za nasmešek med branjem – danes formalno del EU). Časovno pa zajema obdobje druge svetovne vojne, ko je avtor tam prestajal kazen. Obsojen je bil leta 1931, odpeljan leta 1939, oproščen pa malo pred smrtjo, leta 1970.
