A s tem županskih ni konec. V Sloveniji je le pet smučišč nad 1500 metrov, se pravi takšnih, kjer je zaradi segrevanja ozračja smiselno imeti smučišča, ki so po strokovnih ocenah vzdržna le nad 1200 metrov. Od teh petih sta dve že dve leti nedelujoči, Kanin in Ribniška koča. Sneg je, a naprave ne delajo. Medtem drugi stokajo, da ni snega, prenašajo svoje pufe na slabo banko ali gradijo nova smučišča na nižjih legah. Da bodo lahko tudi oni stokali in bankrotirali.
Oznaka »Butalci« je pravzaprav ljubka, domača, govori o nas, o plemenu posebnežev, ki si je omislilo 212 Butalc, skorajda vsaka družinica ima svojo, ima 212 županov, s plačo, pisarno, fikusom in službenim avtomobilom. Pred dnevi smo na televiziji videli župana neke druge mikroobčine, ki je tako zadolžena pri nekem zasebniku, da je ta prišel rubit predmete v županovi pisarni. Župan torej v kamero razlaga težave, vidimo rubežne listke na starem računalniku, mizi, celo na obešalniku, a vse, pravi župan, ne bo zadoščalo za 18.000 evrov dolga. Nato sede v spodoben službeni avtomobil in se odpelje. Na njem ni rubežnega listka. Hm. Obešalnik žrtvuje, računalnik žrtvuje, mizo žrtvuje, avto pa le potrebuje? Butalec? Ne, ne, v resnici ima Bohinjec prav, ni korektno do Butal.
No, Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je minuli teden legitimiralo precej manj pravljično oznako, oznako Mladininega novinarja Jureta Aleksiča, da je Srečko Prijatelj, ki je v parlamentu primitivno uprizarjal svojo vizijo homoseksualca, »cerebralni bankrotiranec«. Če je to pomembna zmaga novinarjev zoper politične blodneže, pa je po drugi strani ta sodba slovenska sodišča vse tja do ustavnega (s častnimi izjemami) postavila v hm… precej butalsko, precej, hm… cerebralno bankrotirano luč. Kateri sodnik v Prijateljevem slaboumnem spakovanju »ni prepoznal širjenja predsodkov in hujskanja ljudi proti istospolno usmerjenim«, ampak le »poskus prikaza, da gre za istospolno usmerjenega«? »Poskus prikaza, da gre za istospolno usmerjenega?« Kaj neki bi to bilo? Ali je parlament šola pantomime za najstniške delinkvente? Bi bil, če bi se tedanji poslanec in današnji arestant namazal s pasto za čevlje, to zgolj prikaz temnopoltega? En tak čisto nevtralen »prikaz, da gre za temnopoltega«, ki bi mu, ker je tak, potem parlament odvzel pravico do poroke? So bili sodniki dejansko popolni sociološki analfabeti, ki ne razbirajo niti osnovnih družbenih simbolov? Ali so sodniki lahko tudi sociopati? Ali pa so imeli težave s homoseksualnostjo? Ali s svojo politično/versko opredeljenostjo? In ker so to »tezo«, da politikovo uprizarjanje homoseksualcev (invalidov, Romov, izbrisanih, brezposelnih in vseh drugih manjšin?) ni žalitev, potrdili tudi na vseh drugih sodnih instancah – a bodo ti sodniki zdaj, ko je njihovo nekompetentnost tako sramotno razkrilo ESČP, odgovarjali? Strokovno in etično, če že ne finančno, saj bo država zaradi njih plačala? Denimo ustavni sodniki, ki so še danes na položajih?
K temu je treba dodati še vrhunsko ironijo: tisto delno ureditev položaja istospolnih je predlagala Janševa vlada, katere ekstremistični alterego je bila takrat še Prijateljeva SNS. Odkar je ta bankrotirala na vseh ravneh, sta se na protimanjšinski ekstrem preselila kar SDS in NSi.
In kaj je mogoče reči o butalskem koalicijskem manevru glede referenduma o arhivih? Določiti datum na konec prvomajskih praznikov? Biti enako beden, enako manipulantski, da bi preprečil bedno manipulantstvo na drugi strani? Kajti spet smo pri cerebralni kilavosti. Koalicija bi lahko uvodoma določila kateri koli spodoben datum zunaj evropskih volitev z argumentom, ki bi spodnesel na videz racionalno trditev SDS, da bi z dvojnim glasovanjem na isti dan privarčevali: res je, toda kot opozarja očitno povsem preslišani namestnik direktorice vladne službe za zakonodajo dr. Janez Pogorelec, bi referendumi, izvedeni na dan volitev, zlahka dosegli predpisani kvorum, tisti, izvedeni samostojno, pa le težko. S tem pa bi bili različni referendumi oziroma njihovi predlagatelji v neenakopravnem položaju; prav je torej, da so referendumi razpisani samostojno, ker vsi ne sovpadajo z volitvami. To pa je argument, ki mu ni mogoče oporekati. Če bi ga seveda kdo v bankrotirani koaliciji uporabil namesto ideoloških floskul.
Ampak ne, ne bom vas pustila tukaj. Le imamo tudi civilnodružbene organizacije. Ena teh, ki se zavzema za dosledno ločitev države in cerkve, mi je bila doslej kar simpatična. Do – zadnje pobude, da je treba prepovedati krst dojenčkov. To pa je popolnoma neverjeten zdrs v ateistični fanatizem, še več, zveni fašistoidno. Dokler verniki v cerkvenih omarah prostovoljno neznancem govorijo o tem, kaj počnejo v postelji, dokler iz trgovine vozijo vozove krač in jajc in si dvigujejo holesterol, dokler svojim otrokom umivajo glave ob oltarjih (tudi meni so jo, pa poglejte rezultat), se pa za ta svoj šport ne prisesavajo na državne seske in mene pustijo, da medtem molim k svojemu butalskemu bogu, je to njihova pravica. Če ni, če naj se prepove krst, potem bo treba zadevo zastaviti dosledno: država naj staršem prepove otrokom prebirati tudi pravljice, nakup bombonov in izrekanje škodljivih idej. Ste opazili, da pri nas še Orwell zveni butalsko?
