Vodenje ekonomsko-razvojne politike je ena izmed temeljnih nalog vsake vlade. Sedanji način vodenja fiskalne ekonomske politike ne daje zadovoljivih rezultatov. Posledica pretiranega varčevanja je krčenje gospodarske aktivnosti v letu 2012 (–2 odstotka BDP) in napoved nadaljnjega krčenja v letu 2013 (–1,4 odstotka BDP). Če pešajočemu izvozu, padcu osebne in investicijske potrošnje sledi še padec državne potrošnje zaradi varčevalnih ukrepov, je to neizbežno. Zaradi nižjih davčnih prilivov in večjih socialnih izdatkov sledijo vedno novi varčevalni ukrepi. Podobne izkušnje imajo tudi drugje po Evropi. Politika drastičnega varčevanja enostavno ne deluje. To so pred kratkim spoznali celo glavni ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada. Predlog fiskalnega sveta o postopni fiskalni konsolidaciji bi bil mnogo ustreznejši način vodenja fiskalne politike. Ali in kdaj bo svojo zmoto spoznala tudi slovenska vlada?
Racionalizacija v javnem sektorju je potrebna. Toda postopna in vsebinsko argumentirana. Delež zaposlenih v javnem sektorju v številu vseh zaposlenih v Sloveniji (7,7 odstotka) je namreč zelo blizu povprečju držav članic EU (7 odstotkov). V evropskem povprečju smo tudi z vidika števila zaposlenih v zasebnem sektorju, ki »preživljajo« zaposlene v javnem sektorju (5:1). Stigmatizacija javnega sektorja na račun zasebnega je popolnoma nepotrebna. Pri zasebni porabi namreč nakupujemo z lastnim denarjem (na primer televizor), pri javni pa kupujemo kolektivno prek zbranih davkov, ki jih namenjamo za plačilo določenega obsega javnih storitev (na primer šolstvo). BDP se poveča v obeh primerih. Razlika je zgolj v načinu plačila. Zaradi nerazumevanja tega inženirja v zasebnem podjetju povezujemo z ustvarjalnostjo in dodano vrednostjo. Učitelje, ki so skozi 15-letno izobraževalno obdobje poskrbeli za opremljenost inženirja z ustreznimi znanji, pa razumemo kot zajedavce na račun zasebnega sektorja. Čudna logika. Javni sektor tudi ni povzročil sedanje krize in odpuščanja v zasebnem. Mnogo bolj verjetno je, da bo zniževanje plač v javnem sektorju dodatno povečalo brezposelnost v zasebnem zaradi manjšega povpraševanja po njihovih storitvah in produktih. Brez kakovostnega javnega sektorja tudi ne bo mogoče doseči višje rasti. Večje investicije v javni izobraževalni sistem mnogo bolj povečujejo produktivno bazo družbe kot dosedanje vlaganje v beton in asfalt. V majhni državi, kot je Slovenija, je za aktivizacijo vseh človeških resursov ključen sistem javnega šolstva.
Izpet je tudi tranzicijski razvojni model. Temeljil je predvsem na povečevanju intenzivnosti slabo plačanega srednje kvalificiranega dela in starih produktivnih podsistemih. Večina vladnih reformnih ukrepov za izhod iz krize nima pravega razvojnega učinka. Z okrevanjem gospodarstva je še najbolj povezan projekt bančne sanacije. Še vedno nimamo ciljnih in pogumnih usmeritev na področju industrijske politike. Nimamo niti celovitega koncepta povečevanja konkurenčnosti. Sedanja vlada v vedno večji meri prevzema institucionalno strukturo neoliberalnega razvojnega modela. Zniževanje davka na dobiček na eno najnižjih stopenj v Evropi, varčevanje na račun javnega sektorja in socialne države lahko razumemo kot premik v tej smeri. Enako stanje duha očitno prevladuje tudi med slovenskimi menedžerji. Kako sicer pojasniti stališče GZS do zaposlenih v javnem sektorju in molk zbornice ob ponudbi za delo v višini 327 evrov bruto mesečne plače v mariborskem Žitu? Delo ni zgolj produkcijski faktor, ampak je tudi dejavnik družbene integracije. Delavcem v času krize mnoga podjetja ne morejo ponuditi enake ali višje plače. Toda to še ne pomeni, da delavcem ne pritiče ustrezna mera spoštovanja. V mnogih slovenskih podjetjih prevladujejo stroge hierarhične relacije in razumevanje delavca predvsem kot stroška. Mnogo manj kot nosilca človeškega kapitala, z močnim občutkom za solidarnost in željo po bolj kolektivnem odločanju. Omenjene vrednote so se oblikovale skozi našo dolgo zgodovino življenja v majhnih vaških skupnostih. Po mnenju nekaterih antropologov so omenjene vrednote v popolnem nasprotju z neoliberalnim razvojnim modelom. Zaradi takšnega kulturnega kapitala neoliberalizem v Sloveniji preprosto nima domicilne pravice.
Slovenija danes potrebuje drugačno ekonomsko politiko in nov razvojni model. Razvojni model je lahko samo dolgoročen koncept. Pred nami se postavlja dilema, v kolikšni meri slediti idejam neoliberalnega modela. Naša pot bi morala biti v preseganju tako neoliberalizma kot državnega kapitalizma. Za slednjega sta značilni visoka stopnja politizacije gospodarstva in močna plenilska logika. Potrebna je torej tretja pot. Kot način opredeljevanja prihodnosti na negativen način. Kot antipod družbeno-ekonomskima modeloma razvoja, ki sta se izkazala za neučinkovita.
Morebitna tehnična vlada bi omogočila začasno politično premirje. Zaradi preložitve odgovornosti bi se lahko izvedle nekatere nujne reforme in spremembe (na primer referendumska zakonodaja, sanacija bank). Na ta način bi pridobili dovolj časa tudi za razmislek o tem, kam in kako naprej. Mnogi bodo seveda trdili, da bi bili oportunitetni stroški takšnega političnega mirovanja previsoki. Toda še večji (ne)merljivi stroški so nastali zaradi napačne ekonomske politike vlade ter izgube zaupanja v dosedanji (domačijski) in prihajajoči (neoliberalni) razvojni model. Na žalost tehnična vlada zaradi potencialnega vzpona novih političnih sil ni realna možnost. Politiki nas tudi tokrat očitno ne bodo presenetili. Ali pač?