Demonstracije me osrečujejo. Večkrat sem bil na uličnih protestih kot v cerkvi, pa sem obredel vse cerkve od Svete gore nad Novo Gorico do armenske katedrale v Teheranu. Tudi v Jeruzalemu sem bil večkrat na protestih kot v cerkvi, pa ni da bi bil tam kakšno izpustil. Ko sem stal pri ograji pred parlamentom, poslušal Kombinatke in gledal, kako poslanci v dolgih temnih plaščih hitijo čez cesto v Cankarjev dom na državno proslavo, sem imel prijeten občutek, da tudi sam sodelujem pri prazniku. »To je pa res en lep trenutek,« sem zapisal v beležnico. »Praznovanje neenotnosti.«
To namreč spodobni protesti so. Praznik neenotnosti. Sejem idej. Raznovrstnost pogledov. Veselje do razlik. Ulični protesti sprostijo sistem tabujev, ki silijo politično govorico v en kalup, v katerem vsa sporočila zbledijo kot izprane kavbojke. Med parlamentom in Maximarketom nihče ni enotno vzklikal, da nas samo gospodarske reforme lahko rešijo propada. »Hočemo več tujih investicij« ni bila popularna parola. »Zategnjen pas – človekov najboljši prijatelj« tudi ne. Niti »Rešimo banke«, »Nizke plače – rešitev našega narodnega gospodarstva« ali »Uravnotežen proračun – naš petletni plan«. Dominantna politična govorica je iz nekaj praznih ekonomističnih fraz naredila monotono žebranje zaklinjevalnih formul, ki da bodo rešile svet. »Uničenje javnega šolstva bo zagotovilo družbo znanja, privatizacija zdravstva pa dobro splošno zdravstvo.« Prevedene v človeški jezik floskule nimajo nobenega smisla, zato jih je treba varovati za železnimi ograjami in policijskimi kordoni. Spotoma so se vsake vsebine izpraznile tudi demokratične institucije, ki zagotavljajo prostor za reševanje družbenih konfliktov. Ideja, da je demokratična družba ena, enotna in nekonfliktna, je velik nesporazum. Demokratična družba je družba razlik in konfliktov, demokratični sistem pa mehanizem, ki omogoča njihovo reševanje, ne da bi se ljudje stepli ali eni druge obešali na kandelabre. Ko demokratični sistem pozabi, da za družbo ni zdravo, če vlada, opozicija, predsednik države, ustavno sodišče in varuh človekovih pravic govorijo eno in isto, ga je treba z demonstracijami opozoriti, da je demokracija reprezentativni sistem razlik.
Zato je na protestih brezupno iskati enotnost. Niso namenjeni temu. Na velikem božičnem protestu pred parlamentom se je bilo treba fizično premakniti od veteranov k anarhistom, da si sploh kaj slišal. Plakati in transparenti so bili disonantni. Kdor je iskal program ali smernice, je bil razočaran. Protesti so kraljestvo paradoksov. Branimir Štrukelj je stal pod velikim transparentom, na katerem je pisalo, da je Štrukelj gotof tako kot vsi ostali. Ni bilo videti, da bi bil v zadregi ali da bi se počutil ogroženega. Transparent, ki je sindikate enačil z vlado in župani, ga ni spravil ob pamet. Vsaj to je bilo očitno, da sindikati v parlamentu nimajo zaveznika. Na trgu pa imajo vsi pravico biti tam. Ni nujno, da jim bodo stvari, ki jih bodo slišali, všeč. Medtem ko so na državni proslavi mlatili slamo o osamosvojitvenih vrednotah, so veterani osamosvojitvene vojne s svojimi prapori in znaki na kapah veselo pričali, da je nabor vrednot nekoliko daljši od seznama državnega protokola. Veterani pa so raznolika množica, ki ima o tem, kaj je domovina, zelo različne ideje. Imajo pravico do združevanja in izražanja mnenj, ki je ustavno zagotovljena.
Privlačnost uličnih protestov ni v tem, kaj protesti sporočajo trenutni oblasti. Če bi bila oblast dovzetna za sporočila, bi državljani raje uporabili telefon ali elektronsko pošto, kot pa da stojijo na mrazu pred vrsto policistov v prirejenih oblačilih iz filma Stotnik Amerika. Privlačnost je v tem, kaj imajo ljudje na ulici sporočiti drugi drugim. Zato so se tudi gledali v oči, medtem ko so politiki s pogledom, strumno usmerjenim v tla, korakali s slovesne seje parlamenta v podzemlje Cankarjevega doma. To, kar si imajo reči, ni prišlo z ene same platforme, niti tja ni sililo. S prihodom na ulice se začenja velika diskusija o prihodnosti družbe, za katero se je od leta 2004 zdelo, da si ne zna zamisliti nobene prihodnosti več. Oblast je nostalgična in se zazira v leto 1990, kot da bi bil tam skrit odgovor. Osamosvojitev lahko obračajo okoli kot ponošen plašček, pa nikoli več ne bo nova. Žal mi je, ampak tistega sveta ni več. Pojedla ga je tranzicija. Kdor bi s temi pesmicami rad poenotil narod, se bo samo čudil, koliko veselja nad razlikami imajo narodi.
Po vsem svetu je tako. V Kairu, Washingtonu, Rimu in Atenah se na ulicah pokaže bogastvo žive družbe v nasprotju z mrtvoudnostjo politike. Med razglasitvijo rezultatov zadnjih volitev v Iranu sem se na iranskem vlaku ponoči peljal proti Teheranu. Že na turški meji so iranski potniki nervozno prebirali sms-e o čudaških rezultatih, po katerih naj bi predsednik Ahmadinedžad dobil veliko večino glasov. Bolj ko se je vlak približeval prestolnici, več je bilo sporočil o demonstracijah v Teheranu, Mašadu, Tabrizu in drugih mestih. Potniki so stali ob oknih in na tranzistorskih sprejemnikih poslušali pomirjujoče vesti državne postaje, da ljudje s praznovanjem in odobravanjem pozdravljajo zmago verskih oblasti in vrednot Homeinijeve revolucije. Med novicami so vrteli domovinske pesmi. Cel vlak je bil ena sama polemika, v kateri se nihče ni strinjal z nikomer. Edini konsenz je bil, da državni radio oddaja propagando, vse drugo je bilo predmet pričkanja. Na vlaku so bili pripadniki treh različnih političnih strank, simpatizerji nekdanjega predsednika Hatamija, navdušenci nad še starejšim Rafsandžanijem in ljudje, ki v politiki niso videli nobenega smisla in so se samo strinjali, da je režim ajatol popolnoma trapast. Samo eden je vztrajno govoril, da vsi skupaj delajo sramoto iranski državi pred tujci in vzbujajo vtis, da narod ne stoji enotno za njenimi voditelji. Edina enotnost, ki so jo potniki izrazili, se je pokazala, ko je vlak prišel na glavno postajo v Teheranu. Vsi so se izognili gospodu, ki je zahteval enotnost, in so mimo policijskih patrulj in gorečih avtomobilov smuknili v mesto. Naslednji dan je bilo na ulicah tri milijone ljudi, na vsakem vogalu pa vsaj dve hudi polemiki o tem, kaj demonstracije pomenijo. Teheran še nikoli ni bil tako barvit, raznolik in vesel. Zapreti so morali nekaj tisoč ljudi in jih nekaj sto obesiti, da je nad mesto ponovno padla siva koprena enotnosti med ljudstvom in oblastjo.