V ledenem oklepu sem prebiral časopise. Na vsaki drugi strani so me strašili s fašizmom.
Začelo pa se je nedolžno. V Dnevniku sem bral kolumno Stefana Luse, ki je razlagal, kako italijanska premierka Giorgia Meloni demontira liberalno državo in odpira pot fašizmu. Prvi korak ni legitimacija fašizma, ampak postopno odstranjevanje antifašizma iz temeljev javnih institucij. Smrt antifašizmu! Fašizem se vrača. Pa ne kot metafora za marginalne politične avanture folklornih skupin, ampak v obliki demokratično izvoljenih političnih strank. Moj sklep je bil, da malo zdrave paranoje nikomur ni naredilo nič hudega, vendar ne gre pretiravati. V dveh dneh v tem vremenu ne pridejo iz Rima do Nove Gorice.
Že naslednji dan pa sem v Corrieru bral sodbo italijanskega kasacijskega sodišča, ki je v obravnavi sodbe nižjega sodišča presodilo, da fašistični pozdrav sam po sebi ni kazniv, tudi ko z njim pozdravljajo v črnih uniformah in paravojaških formacijah. Kazniv postane šele, ko je dokazana namera oživitve fašistične stranke z ustreznim programom. Zakon prepoveduje to, ne pa pozdravljanja na cesti. Množica črnosrajčnikov z dvignjeno desnico ob stoletnici pohoda na Rim, sredi katere sem se predlanskega oktobra znašel pred mavzolejem Benita Mussolinija v Predappiu, torej ni bil nezaslišan zločin, ampak pozdrav med prijatelji. Sklenil sem, da je fašizem maškarada, kljub temu da je slab mesec prej na volitvah zmagala Giorgia Meloni. Tudi Enzo Ferrari je bil fašist. Pa se je pozabilo in odpustilo.
Niso pa pozabili v Gorici, kjer so v petek v občinski zgradbi položili venec na spominsko ploščo bitke za Trnovo specialne enote Mussolinijevih marincev X. MAS. Bitka je potekala januarja 1945, ko je Italija že kapitulirala, v Rimu pa so bile ameriške enote generala Clarka. Masovci pa so se priključili nemški vojski in nadaljevali vojno. V svoji trdnjavi na Trnovem so se soočili z napadom IX. korpusa in brigade italijanskih partizanov Garibaldi Natisone. Iz obkolitve so X. MAS morali reševati Nemci. Ubitih je bilo 88 prepričanih fašistov, ki so jih v petek v Gorici počastili kot žrtve. Trnovo je bilo požgano do tal. V Novi Gorici niso odpustili. Na svoje grobove je vence položila tudi goriška zveza borcev. O bella ciao.
Dobro. To so naše lokalne zgodbe z zahodne meje. Ni da bi se preveč razburjali, če oni praznujejo našo zmago nad fašizmom kot Srbi bitko na Kosovem polju. Ampak v istem tednu berem pri pregledu svetovnega časopisja, da se nemški skrajno desni Afd obeta zmaga na volitvah v treh zveznih državah. Medtem disfunkcionalna nemška vlada prepoveduje tudi samo približno solidarnost s Palestinci, nad katerimi Izraelci v Gazi izvajajo genocid v slogu nemške likvidacije varšavskega geta. Število pobitih civilistov je v treh mesecih preseglo 25.000, kar je za zelo spodobno številko veljalo celo na vrhuncu druge svetovne vojne. O izraelski vladi se sme reči samo, da je čudna, vse zgodovinske paralele so prepovedane. Hkrati je o Ukrajini z leve samoumevno govoriti, da je država nacistična, njen judovski predsednik pa je fašist. Z desne nekoliko paradoksno za fašista označujejo Vladimirja Vladimiroviča Putina, z njimi pa se strinjajo vedno redkeje posejani liberalci. Levičarji ga tolerirajo. O fašizmu in skrajno desnem populizmu pišejo ob uspehih Geerta Wildersa in njegove Partij voor de Vrijheid na Nizozemskem. V severni Evropi fašistov mrgoli v vladah in v opoziciji. Kdor v teh okoliščinah razmišlja o prihodnosti, trepeta za usodo Francije. Tam vedno bolje kaže Marine Le Pen, ki je iz obskurnega desničarskega relikta pobega Francozov iz Alžirije naredila vsega upoštevanja vredno avtoritarno stranko. Nakazuje se lepa os Rim, Berlin, Pariz.
Fašizem je postal najpogostejši izraz za poimenovanje novih in oživljanje starih političnih gibanj. V vsakdanjo rabo so prišli CasaPound, Vox, Jobbik in Sije nam sedem sonc, ali kar že imajo na desni v Grčiji. Komunizma pa se ne boji nihče več. Tudi omenjajo ga ne.
V soboto sem po dveh tednih lenarjenja vzel v roke Objektiv, da prečitam nekaj kratkočasnega. Začel sem z intervjujem z Matejo Ratej. Ni hudič. Pohorski bataljon v gledališču. Nemci v Mariboru. Detajlna avtopsija neizogibnega vzpona avtoritarnosti v provincah tretjega rajha in sedanjosti modernih republik. Brrr. Ratejeva je neusmiljena analitičarka, ki nažene strah v kosti. Zunaj pa so bili sneg in sibirske temperature. Ampak na koncu intervjuja se stvari obrnejo. »Ko so v Mariboru med drugo vojno vsakodnevno množično streljali talce, deportirali ljudi v taborišča ali jih izseljevali, večina preostalih pa je bila vpeta v nacistično oboroževalno industrijo ali upravni aparat, je na trgu v hiši nasproti gestapa za mizo sedela skupinica ljudi ter štela žlice, obutev in sanitetni material za pohorske partizane.«
A na koncu se šele spomnimo, da je fašizem enkrat že bil in da so njegovi grobovi posejani od Normandije do Pohorja in Stalingrada. Naši tudi. Ampak na koncu smo fašizem pokončali. Z ene strani so šli nad fašizem in nacizem T-34, z druge shermani. Amerika in Rusija sta bili zaveznici. Zdaj pa moramo paziti. Če v Ameriki novembra zmaga Donald Trump, bosta Amerika in Rusija ponovno zaveznici. Že zdaj je treba preprečiti, da bi se v Evropi stepli med seboj.
