Prizor na posnetku koncerta, pred nekaj meseci ga je predvajala nacionalka, je bil ganljiv. Gospa v poznih letih, sto jih je štela, je z dirigentom pred stotisočglavo publiko na največjem bruseljskem trgu zaplesala dunajski valček. Vse življenje ga je plesala, zakaj ga ne bi še pri stotih, je »točko« najavil Andre Rieu, sloviti nizozemski violinist, dirigent in lastnik največjega zasebnega orkestra na svetu, ki na svetovnih turnejah preigrava Straussove komade in operne štiklce za široko občinstvo; Rieu novembra pride tudi v Ljubljano. Publika je po »točki« podivjala, ploskanje se ni hotelo poleči. Komu in čemu so ploskali – vitalnosti stare gospe, šarmu Straussovih valčkov ali dunajski uglajenosti dirigenta, ki je drobno gospo malce sukal in malce nosil – ni bilo povsem jasno. Kakorkoli, tudi sama sem podlegla čustvom in se navdušeno zadrla v kuhinjo tašči: »Daj, pridi hitro. Tole moraš videti. Stoletnica pleše valček.«
Moje 91-letne tašče Rieu ni razveselil. Pravzaprav jo je razjezil. »Zakaj se pa tale dela norca iz nas starih. A ne vidiš, da gospa komaj stoji. Kakšen ples za božjo voljo. Še toliko obzirnosti ni premogel, da bi jo v njenem tempu pospremil do sedeža. Ne, posadili so jo nazaj v invalidski voziček in jo z vso hitrostjo odpeljali izpred oči ljudi.« Poparjena sem obsedela pred televizorjem. Moja modra tašča ima v globini prav.
Stare ljudi večinoma s težavo vidimo in sprejmemo takšne, kot prej ali slej so: počasne, okorne, mentalno zatikajoče, »malo bedaste«, kot reče moja tašča. Starost tabuiziramo ali mitiziramo. Častimo starce, ki tečejo maraton, diplomirajo pri sedemdesetih, stoletnice, ki plešejo. Ideal družbe je, kot je rekel psiholog Vid Pečjak, dolgo živeti, a ne biti star. V trgovinah, pred blagajnami pa nas starci redno delajo živčne. Iz politične korektnosti – domovom za stare prijazno rečemo domovi za starejše – hitro preskočimo v dejmo, stara, ajde, hokejist, premakni se … Na srečo si to največkrat le mislimo. Težko jih tudi poslušamo, ko potonejo v čas, ki ni naš, ko pripovedujejo zgodbe o ljudeh, ki jih ni več, ali o davnih problemih, ki niso naši, če ti niso dovolj atraktivni sami po sebi. Nimamo ne časa ne volje za to.
Čeprav vemo, da stari ljudje v velikem številu ne obvladajo interneta, storitve z nadzvočno hitrostjo selimo na splet. V glavnem nas ne zanima, koliko interneta neveščih ljudi obupa, ko poskušajo po telefonu priklicati osebnega zdravnika. Ali si na primer urediti prevoz do letališča. Poskusite najti telefonsko številko podjetja GoOpti in povprašati, kolikšna je možnost, da zaradi gneče na meji s Hrvaško zamudite letalo. Ne boste je našli. Ker so jo ukinili. Lahko pa poklepetate z robotom ali s spletno Karin, ki vam bo odgovarjala, kot da ste slaboumni, in vam na koncu poslala paket za dodatno zavarovanje prevoza. Algoritmi versus živi ljudje? Se ve, kdo zmaga.
Pogosto je največ, kar kot posamezniki pa tudi kot družba zmoremo do starih ljudi, poštirkani paternalizem. Mi najbolje vemo, kaj je dobro za vas. Mi artikuliramo vaše želje, vaše potrebe. Čeprav jih ne. Spomnimo se prvih morilskih valov epidemije. Tudi pod Golobom so zdravstveni odločevalci hudo pozno – ko je bil zadnji val okužb s koronavirusom že na vrhuncu – priporočili, da si je treba maske v zaprtih javnih prostorih solidarno nadeti zaradi ranljivih ljudi, starejših med njimi. Premier Golob pa nas je itak vse poslal na morje, ki bojda odlično zdravi covid. Na zakon o dolgotrajni oskrbi pa bodo še leto dni, na dvajset podlage, morali počakati tudi tisti, ki časa nimajo.
Druga plat starizma, diskriminacije zaradi starosti, je neločevanje. Kot fizično in kognitivno ovirane radi dojemamo vse stare ljudi. Kot da med njimi ni razlik. Ko je Janšev minister Andrijanič promoviral digitalne bone za starejše, je napovedal, da bo njihovo uporabo pogojil z obiskom tečajev za digitalno opismenjevanje. Kot da bi bili vsi stari digitalno nepismeni. Pri mladih mu kaj takega ni prišlo na misel. Pa so tudi med njimi digitalno nepismeni. Taki, ki bi potrebovali računalnik in tečaj, ne pa tehnoloških igračk, za kar je bila porabljena večina doslej unovčenih bonov.
Nerazumevanje starosti, hoteno ali ne, je vgrajeno tudi v samo ekonomsko teorijo. Ko nam OECD in domači ekonomisti sporočajo, da predolgo živimo in premalo rojevamo ter da je zato skrajni čas za podaljšanje delovne dobe, »spregledujejo«, koliko dela za dobrobit svojih bližnjih in družbe v celoti opravijo še čili upokojenci. Varujejo vnuke, da lahko mladi delajo, obdelujejo njive in vrtove, jim obnavljajo in gradijo domove, skrbijo za bolne partnerje … Delo, ki ustvarja vrednost, pač ni samo tista dejavnost, ki proizvaja produkte za prodajo na trgu; to misel nam je vcepil liberalni kapitalizem, trdi profesorica ekonomije z dunajske univerze Andrea Komlosy. Ko delavca prisiliš, da kljub pešanju moči in zdravstvenim težavam dela z enakim tempom do pozne starosti, delovnih mest za vse pa ni mogoče zagotoviti, je to zgolj in predvsem vzvod za zagotavljanje armade iskalcev zaposlitve, s tem pa za nižanje plač in ohranjanje slabih delovnih razmer.
V družbi, ki ne razume starih, je lepa starost zgolj ideal. Še zlasti, ko morajo starostniki plesati s požrešnim kapitalom.
