V naslednjem prostoru je v tleh odprtina, v katero s stropa nekaj pada, da bi videli, kaj, pa moramo poklekniti na klečalnik, nameščen okoli odprtine, tak lep, cerkveni, in takrat zagledamo v globini kup zlata. Dežujejo torej zlatniki, pred njimi smo pokleknili. Danaja je naslov tega projekta Vadima Zaharova, in Danajo je v grški mitologiji oplodil Zevs, ki se ji je prikazal v obliki zlatega dežja. V spodnji prostor, kjer raste zlati kup, imamo zato dostop le ženske, ki nas opremijo z dežniki, da bi se zaščitile pred to božansko spermo. In tam zagledam neko obiskovalko, ki jo to »zlato« tako očara, da počepne predenj in grabi »zlatnike«, jih spušča med prsti, znova in znova, in na njenem obrazu je mešanica očaranosti, nejevere, tudi sramu, kadar pogleda naokoli in nas vidi, da jo začudeno opazujemo, pa spet čiste hipnotiziranosti.
Ta naključni prizor zapeljanosti od prastare predstave bogastva, zlatnikov, v katerih se lahko okoplješ, je bil resnična pika na i te duhovite inštalacije: eni, trdno v sedlu, razmišljajo lepe misli o naglavnih grehih (hranimo pa jih mi), medtem pa finančni tok ob vsesplošni molitvi teče po tekočem traku gor, nato dežuje dol, kjer za nadaljevanje roda/finančnega toka oplaja ženske, ki smejo, kot piše na zidu, en zlatnik vzeti, drugega pa morajo dati v škatlo, ki znova potuje gor – in krog je sklenjen. Da bi ta tok nemoteno tekel, moramo sodelovati vsi.
Umetniki financ, ki so tak mehanizem zgradili na globalni ravni, tisti, ki sedijo trdno v sedlu in tu in tam malo pomoralizirajo o tem, da je treba zapreti šole, bolnišnice in galerije, če hočemo izplavati, so nedavno previdno, ne preglasno, v zvezi z Grčijo, ki je zaprla premnoge šole, bolnišnice in galerije, izjavili eno svojih najglobljih intelektualnih modrosti: »Ups.«
Ta umetniška skupina, imenovana Mednarodni denarni sklad, je namreč ugotovila, da projekt ni bil dober. Ne. Grški model reševanja krize ni bil dober. Sori. Malo smo se zmotili. A da je država zato na kolenih? Da ljudje množično delajo samomore, da umirajo dojenčki, da stiska vsak dan narašča, da družba razpada, da je turizem kot »naravni« vir dohodka v nekaj letih usahnil, da se je sprivatiziralo in prešlo v kitajske, saudske in druge roke vse, kar je imelo še kakšno minimalno vrednost, tisti Grki, ki so to godljo skupaj z Američani in Evropejci zakuhali, pa niso izgubili niti centa? Ja, pardon, no, saj pravimo, ni bila posebej dobra ideja…
Da je ideja noro škodljiva, smo vedeli od vsega začetka vsi. O tem so pisali veliki mediji in o tem smo pisali mali novinarčki. Ni bilo treba biti genij, da bi ugotovil, da je bila vsa »sanacija« narejena tako, da reši velike ribe in potopi male, državo pa prisili v razprodajo premoženja, s katerim bi v prihodnosti sploh lahko kreirala kakršno koli politiko. Niso reformirali državnega in bančnega sistema, odpravili korupcije in obdavčili bogatih, odpravili so vse družbeno in državo spremenili v smetišče, polno inkasantov. In kako deluje trojka po tej iskreni spovedi MDS? Minuli ponedeljek je v Atene sporočila »Odpustite nekaj tisoč javnih uslužbencev«. V torek je grška vlada ubogala: ukinili so javno televizijo, edino vsegrško okno, skozi katero je do ljudi še prišel kakšen kritični glas. Ostali so le še privatni mediji, ki so, čudno, prečudno, naklonjeni vladi. Kaj takega grški politiki ni uspelo niti v času dolgoletne diktature. Bravo, Barroso!
Smo tudi mi pripravljeni na takšen totalitarizem? Če ne, zakaj smo tako vdano dopustili še en korak h »grčiji«, spremembo ustave, in zakaj zdaj, pohlevno kot telički v klavnici, korakamo po isti poti diktirane privatizacije? Zakaj so novinarji v obeh primerih skoraj ganjeno poročali, da se je poziciji in opoziciji vsaj enkrat uspelo uskladiti? Pa saj se je tudi grškim politikom! Je to preutrujenost novinarskega materiala po mesecih natezanj ali obupna nedoslednost? Pomanjkanje idej in iracionalen strah, ki si obeta, da bodo pohlevni preživeli, čeprav so peči že zakurjene?
Bliža se zadnji krog, privatizacija. Tudi to zahtevajo tisti, ki se tako radi zmotijo, potem pa se mrtvemu pacientu opravičijo. Privatizacija je Sloveniji v 90. letih naredila takšno škodo, da se tudi zato še danes pogreza. Za našo bančno krizo je v največji meri kriv sprivatizirani sektor, sparjen s politiko in bankami. Na lastnino obubožanih držav pa prežijo le hazarderji, takšni, ki vedo predvsem, kako lahko čim ceneje kupiš in kako se lahko čim prej in s čim večjim dobičkom iz »naložbe« spet umakneš, ne da bi se opekel. Večina prodaj tujcem v zadnjih letih je bila polomija za delavce in za državo. Je v časih takšnega razvrednotenja blagovne znamke SI smiselno prodajati za drobiž? Ki bo takoj poniknil neznano kam? In kaj pomeni prodaja Mercatorja? Strategijo ali urgentno polnjenje državnih (bančnih) in zasebnih, Šrotovih lukenj? In prelaganje problema na kasneje, ko bo ta dvomljivi kupec izstavil pravi račun (odpuščanje, prekinitev slovenskih dobav), ki ga bo spet plačala država? A to danes komu ni jasno? A je mogoče, da kdo še ne ve, kateri izdelki bodo za Todorovića, ki je brez ficka, cenejši? A takrat bodo današnji prodajalci že na drugih stolčkih, novo brezposelnost pa bo reševala druga vlada…
Ne vem, kako je z vami, zame so ta mešetarjenja žalitev inteligence. Ko Šrot razlaga, da je pač treba kaj prodati, potem ko je s svojimi mahinacijami vse pokupil in potopil, me ima, da bi mu v televizor vrgla kaj trdega. Tako kot je žalitev naše inteligence TEŠ 6. Od prvega dne tega gnilega, ekološko in ekonomsko spornega ter do fundamenta skorumpiranega politično-gospodarskega projekta je vsak razumen človek vedel, kaj nas čaka. Samo tisti v zadnjih petih vladah in parlamentih niso in ne vedo nič. Do tistega njihovega poslednjega: Ups!