Lepo smo bili navajeni. Dolga leta po osamosvojitvi je bilo vsako slovensko-italijansko srečanje na državni ravni prava drama, polna čustev in napetosti. Teža preteklosti je zaznamovala medsebojne odnose. Bolj kot gospodarska menjava, skupni problemi in evropska prihodnost so bila vedno v ospredju zgodovinska vprašanja. Ljubljana in Rim sta bila trdno prepričana, da »nasprotnik« ni obračunal z najmračnejšim delom svoje preteklosti in da so računi še odprti. Na eni in na drugi strani so stvari prevzeli v svoje roke jastrebi. V Slovenji so bili odnosi z Italijo, njene blokade na evropski ravni, zahteve po vrnitvi ezulskega premoženja in po odpiranju nepremičninskega trga za tujce prava nočna mora. Medsebojni odnosi so polnili strani slovenskih časopisov. Občutek je bil, da je prav Italija največji slovenski sovražnik. Skratka, ni bilo prostora niti za najmanjši kompromis. V Italiji so o polemikah s Slovenijo nekaj vedeli tam nekje do Tržiča, medtem ko so se na nacionalni ravni z zadevo ukvarjale bolj ali manj le ezulske organizacije in skrajna desnica.
Napetost ni pojenjala niti po sprejetju Slovenije v Evropsko unijo. Dan spomina na žrtve fojb in eksodusa, ki ga je uzakonil italijanski parlament leta 2004, je v Sloveniji povzročil nove reakcije in leto pozneje pripeljal celo do novega državnega praznika: dneva vrnitve Primorske k matični domovini. Do takrat so na Obali in na Goriškem »zmotno« slavili skoraj petdeset let priključitve Primorske Sloveniji oziroma Jugoslaviji.
Stanje je bilo idealno. Politični razred na eni in na drugi strani meje se je preprosto lahko nenehno ukvarjal s preteklostjo. Odličen poligon, na katerem z lahkoto prepričaš prepričane o svojem prav in v katerem vsak lahko samega sebe prikazuje kot nedolžno brezmadežno devico, žrtev tujega nacionalizma in sovražnih avtoritarnih ideologij. Skratka, če se ukvarjaš s preteklostjo, ni nobene potrebe, da bi načrtoval prihodnost. Načrtovati prihodnost, kot na primer projekt skupne prestolnice kulture med Novo Gorico in Gorico, je bistveno težje kot debatirati o fašistih in komunistih.
Temeljni kamen prekinitvi tega stanja so položili predsedniki republik Italije, Slovenije in Hrvaške že leta 2010. Giorgio Napolitano, Danilo Türk in Ivo Josipović so se v Trstu poklonili Narodnemu domu in spomeniku eksodusu. Navdušen aplavz jih je pozdravil, ko so zvečer prišli vsi skupaj na Veliki trg, da bi prisostvovali veličastnemu koncertu, ki ga je dirigiral Roberto Muti.
Prvi korak je bil narejen. Prehoditi pa je bilo treba še deset kilometrov. Takšna je razdalja med današnjim Trgom zedinjene Italije in Bazovico. Predsednika Slovenije in Italije sta potrebovala deset let, da sta prispela tja. Mnogi so jima svetovali, naj tega ne počneta. Eni so trdili, da so bili tam ustreljeni »teroristi«, drugi, da je šoht prazen. Ko sta Borut Pahor in Sergio Mattarella z roko v roko položila vence na spomenika bazoviškim junakom in na fojbo, sta v imenu svojih držav postavila piko na mračno preteklost, na fašizem, na vojno in na povojno dogajanje. Spomenik, posvečen bazoviškim junakom, je za Slovence simbol trpljenja in prav zaradi tega je Sergio Mattarella šel tja. Fojba je prav tako za Italijane simbol trpljenja in prav zaradi tega je Borut Pahor šel tja. To so sposobni narediti samo državniki, ki se zavestno odločijo, da se zgodovina ne bo več izrabljala v meddržavnih odnosih.
Zgodovinopisje, ki je bilo v naših krajih nenehen sprožilec nacionalizma, je bilo tako izrinjeno iz politične agende. Tolmačenje preteklosti je postalo stvar strokovnih razprav, v katerih je zaporedje dogodkov praktično znano, interpretacija pa se včasih razlikuje. Prav v tem je čar zgodovinopisja, ki nenehno na novo pripoveduje iste stvari z različnih zornih kotov. »Zgodovinsko resnico« pa je treba prepustiti avtoritarnim režimom in njihovim dvornim zgodovinarjem, ki s tem gradijo svojo »resnično« podobo o preteklosti in sedanjosti. Obstajajo pa tudi spomini Primorcev. Ti bodo vedno ostali razdeljeni. Nabrežinski Slovenec, ki je doživel fašizem in po vojni priseljevanje istrskih ezulov pred svoje dvorišče, bo imel popolnoma drugačno percepcijo od Koprčana, ki je bil prisiljen zapustiti svoj dom in se preseliti v begunsko taborišče v Nabrežini. Pirančan, ki je ostal v Piranu, doživel praznjenje svojega mesta in se soočil z novim družbenim redom in novim jezikom, ne bo imel enakega spomina kot priseljenci, ki so napolnili prazna piranska stanovanja.
Rane se tudi danes še niso zacelile. Slovenija in Italija pa sta zaprli poglavje, ki je oteževalo dvostranske odnose. Preteklost ni več tema v državnih bilateralnih odnosih.
Ali odnosi zdržijo obremenitveni test, ki je običajen pri bankah? V Ljubljano je prišel italijanski zunanji minister Antonio Tajani. Bivši predsednik evropskega parlamenta je pred leti svoj govor na fojbi zaključil z vzklikom: »Živela italijanska Istra, živela italijanska Dalmacija!« Tajani je podpredsednik najbolj desne vlade, kar jih je Italija imela od padca fašizma. Kaj je sprožil njegov obisk? Z njegovimi preteklimi izjavami se skoraj nihče ni ukvarjal. V ospredju so bile druge teme. Upravljanje meja, energetika, turizem, gospodarsko sodelovanje, manjšine in tako dalje. Nikjer pa ni bilo zgodovine. Povsem običajen državniški obisk, ki ni bil v ospredju večernih poročil in časopisnih člankov. Skratka, odnosi so končno postali umirjeni, normalni in dolgočasni.
