Seveda je za to nepredirno gosto zaveso smoga »zgodba o uspehu«, eksponentno naraščanje umazane industrije v minulem desetletju, brez spoštovanja minimalnih standardov za zaščito delavcev in okolja, njeno umeščanje v mesta ali njihovo bližino. Ta novi »veliki skok«, če si sposodimo Mao Cetungovo terminologijo, je imel na kratek rok dobrodošel učinek dviga standarda. Prve posledice so bile vsesplošna gradnja in zgoščevanje naselij ter noro naraščanje števila avtomobilov. Leta 2009 se je njihova prodaja povečala za kar 32 odstotkov, po tem bumu se je umirila na lanskih deset odstotkov, a to letno še vedno pomeni okoli 20 milijonov novih vozil. Zlata jama za domače, kitajske, pa tudi za nemške, korejske in ameriške proizvajalce. Naraščanje prometa je povzročilo eksplozijo gradnje avtocest, odpiranje države je vplivalo na turizem in naraščanje števila letalskih poletov… A zdaj se zdi najbolj zanesljiv posel prodaja mask in čistilnikov zraka. Seveda tudi njihova proizvodnja dodatno onesnažuje zrak. Zrakopokalipsa je začarani krog ponorele ekonomske in potrošniške frenezije. Ki v sebi nosi kal lastnega propada.
Po »norem« desetletju ekonomska rast s svojim onesnaženjem že sama sebi žaga vejo, v tem je »lepota« nekontroliranega kapitalizma. Onesnaženje ne ogroža le zdravja ljudi in rastlin, ampak uničuje kmetijstvo, turizem... Kdo bi si hotel ogledovati mesto, kjer je svetloba zreducirana na polovico in ki spominja na mračni futuristični film? Kdo bi svoje prihranke namenil zastrupljanju pljuč ali pa dopust po pustno preživel našemljen v kirurga? Kdo bi hotel počitnikovati v smogu, kjer te depresija ne izpusti ne podnevi ne ponoči, ko pa se vsi pehamo za čistim, neokrnjenim, še neodkritim? In kdo bi užival v hrani, ki je pridelana v tem pošastnem onesnaženju? Sedanja Kitajska ima svojo zgodovinsko paralelo: ekološko in socialno pustošenje je Anglija doživela v času industrijske revolucije, a seveda v veliko veliko manjših proporcih. Je proces tudi tokrat vsaj delno reverzibilen? In koliko let dušenja, bolezni in smrti je potrebnih, da se ljudje uprejo?
Državni ukrepi so namreč hudo »gasilski«: občasno zapirajo šole, avtoceste, najbolj onesnažujoče tovarne, predsednik pa se važi naokoli brez maske, češ da ni tako hudo. A po drugi strani, duh potrošnje je izpuščen iz steklenice. Kdo se je pripravljen odreči svojemu s takšnim odrekanjem pridobljenemu avtomobilu, temu slaboumnemu simbolu blagostanja, za katerega so se ljudje pripravljeni tudi pri nas stiskati v še manjših stanovanjih, jesti še slabše, biti še bolj zadolženi?
Mestna onesnaženja pa so tudi dokaz, da ne držijo fatalistično malodušne interpretacije o tem, da poteka onesnaženje na veliki skali in »mali« človek ne more narediti nič. Res je, za velika, globalna onesnaženja, ki pregrevajo planet, so odgovorni veliki onesnaževalci, industrija, termoelektrarne, predvsem pa izgorevanje nafte na črpališčih po vsem svetu in opuščeni, nezasuti premogovniki na Kitajskem in v Indiji, kjer leta in leta nenehno izgorevajo neverjetne količine neizkopanega premoga. Toda mestna onesnaženja, ki jih je tako enostavno videti iz satelitskih posnetkov, so lokalna in s tem veliko bolj odvisna od naših ravnanj in našega vpliva na lokalne oblasti.
In zdaj smo doma. Slovenija ima nekaj zelo resno onesnaženih območij: dve »zgodovinski«, svinčeno Črno na Koroškem in živosrebrno ter radonsko Idrijo, kjer sanacija razmer poteka nedopustno sporadično in počasi, brez vsake resne strategije; vrsto lokacij iz »novejše zgodovine« – Posavje, Zasavje, celjska regija, Šaleška dolina; in seveda moderne težave, zrak v Ljubljani, Murski Soboti, Mariboru… Nikjer župani niso naredili, kar bi morali, in nikjer volilci tega niso dovolj odločno zahtevali. Tako smo v farsični situaciji, ko se ljudje vozijo v službo ubogi kilometrček ali dva z avtomobilom tik ob avtobusu, medtem pa nam Evropska unija preti s sankcijami, ker sami ne poskrbimo za zrak, ki ga dihamo! Ker smo tako butasti, da sami ne znamo poskrbeti za lastno dobro, za zaščito najosnovnejše dobrine, zraka! Prašni delci pomorijo dvanajstkrat več ljudi kot prometne nesreče in vendar pred mestnimi hišami ne stojijo besni meščani, ki bi zahtevali ukrepanje (strožji nadzor industrijskega onesnaževanja, omejevanje zasebnega in povečanje javnega prometa, širjenje daljinskega ogrevanja itn.), stojijo pa tam vedno, ko župani načrtujejo (ali pa ne) gradnjo kakšne ceste.
Res je, da prašnih delcev ne vidimo v zraku, a vidimo jih v prenapolnjenih ambulantah, klinikah, na onkologiji. Sicer pa smo izvrsten radar stanja zraka predvsem kolesarji. Ker se vozim praktično le s kolesom, v času onesnaženj vsako noč v spanju kašljam. Potem pride pomlad, zrak je boljši, kašelj izgine. Naj se raje vozim z avtomobilom? Je to sporočilo župana?
Ne kašljam le jaz. Kašljajo starčki na klopi pred blokom, kašljajo bledi otroci s temnimi podočnjaki. Vse mesto kašlja. Vsi mi kašljamo, ko kupujemo fige iz Južne Afrike (koliko litrov nafte je potrošila ena figa?), jabolka iz Španije, korenje iz Nizozemske, solato s Sicilije v plastičnih folijah, ki v hrano izločajo strupe, pridelke, ki so vsi skupaj prepotovali na tisoče kilometrov, na poti pa izgubili večino vitaminov. Verjetno je že skrajni čas, da se vsi skupaj vprašamo: kolikšen je naš osebni ogljični odtis, kaj kaže naša osebna energetska kartica?