V življenju, zlasti na Balkanu, je pogosto tako, da ko do človeka pride lepa novica, ga zatem doseže tudi kaj, zaradi česar bi se moral zgroziti in zaradi česar nas smrtnike stisne v prsih. Torej, letošnjo nagrado angleškega PEN za prevedeno književnost so podelili črnogorsko-bosanskemu pisatelju Andreju Nikolaidisu za roman Anomalija. V Sloveniji so bile prevedene in objavljene skoraj vse njegove knjige, Anomalija pa je njegov četrti roman po vrsti, ki je izšel v angleščini.
Pred tem so v Londonu natisnili prevode romanov Sin, Prihod in Devet. Prva izdaja je izšla v založniški hiši Buybook iz Sarajeva, WH Smith, ena največjih verig knjigarn na angleškem govornem območju z več kot 1700 knjigarnami po vsem svetu – gotovo ste vsaj enkrat vstopili v katero od njih –, pa knjigo reklamira takole:
»S črnim humorjem in neusmiljeno asociacijo na Thomasa Bernharda in Piera Paola Pasolinija je Anomalija vznemirljiv, provokativen roman izpod peresa enega najbolj posebnih glasov evropske književnosti.«
Nekako ob istem času se je vpletla novica, da so v Hercegnovem na tamkajšnji karnevalski grmadi v okviru dni mimoz zažgali lutko taistega pisatelja. Prakso poznamo in je povsod po svetu, od Ascolija do New Orleansa, podobna: močne politične osebnosti, ki so »krive« za največ nadlog v preteklem letu, kaznujejo s simboličnim zažigom. In prebivalci letoviškega mesteca, v katerem je od vseh političnih idej očitno najbolj živ duh preteklih vojn, ki so jih izzvale predvsem velikosrbske ideje, so se odločili »zažgati« pisca. Torej ne kakšnega dejanskega mogočnika, čeprav bi bil to tudi pri njih osovraženi predsednik Milo Đukanović, ki je kljub vsemu Črni gori vendarle prinesel neodvisnost, ampak človeka iz sveta besedil. Nekoga, čigar družbena moč nima nikakršne objektivne teže ali dejanskih temeljev, ampak gre za človeka, ki se ne strinja z njihovimi idejami. Povod za zažig, ki je ne le proticivilizacijsko, ampak tudi protikarnevalsko dejanje, kajti sežig Krnje, kot se v tukajšnjih (ne)kulturah ta ritual imenuje, mora biti eksorcistično dejanje sprostitve in na neki način dialoga in odpuščanja, ne pa primarno politični akt.
Naj navedem del govora, ob katerem so zažgali lutko s podobo Andreja, ki so ga neduhovito imenovali Androser Nikolaidesratis: »Smrad vstopa skozi vrata predsednika ljudske skupščine, kjer postaja svetovalec. (…) Ta hudičev vajenec, produkljanski Grk, predstavnik sodobne črnogorske fekalne književnosti, je za desetkrat povečal količino smradu, da bi usmeril pozornost nase.« Res je, Nikolaidis je nekako leto dni delal kot svetovalec predsednika črnogorskega parlamenta za kulturo in tam naredil zelo dobre stvari. Kot je na primer predavanje v Podgorici in ulcinjska promocija knjig Slavoja Žižka. Potem pa je zaradi političnih razhajanj, ko je njegov delodajalec Ranko Krivokapić prestopil na drugo stran, odstopil in se vrnil k svojemu primarnemu delu – pisanju.
Za tiste, ki ne vedo, kratko pojasnilo: »produkljanski Grk« pomeni, da pisec ni član »pravega« plemena. Po rodu je Grk, kot kaže tudi priimek, produkljanski pa pomeni, da je za neodvisno, prozahodno in ne za srbsko Črno goro.
Ker pa ima Nikolaidis pri pisanju očitno izjemen uspeh, je to razlog, zaradi katerega ga v velikosrbskem delu črnogorske, pa tudi druge javnosti tako sovražijo. Pred kratkim so mu tudi formalno prepovedali, da bi prišel v to mestece, bolj ali manj zato, ker je v svojem tekstu Zakaj morajo Bosanci in Hercegovci narediti ovinek okoli Hercegnovega napisal tudi tole: »Meščanom Hercegnovega se je zdelo primerno zganjati histerijo, ki je pripeljala do vpada črnogorske sodrge na Hrvaško s požigom Konavelj in metanjem granat na Dubrovnik. To jim je bilo premalo, tako da so prav iz tega mesteca odpeljali na morišče Bošnjake, ki so zbežali pred vojno.«
Tako je to. Tako je bilo. In, glejte, se tudi nadaljuje.
Tukaj torej ne gre za nikakršen karneval, ne za maškarado, ne za pust in ideologija, ki je za seboj pustila opustošenje, zažgana mesta, porušene vasi, genocid in razselila na milijone ljudi, ne more biti simpatična. Čeprav je zamaskirana. Ona je samo drug, navidez bolj sproščen način ustvarjanja taborišč, streljanja v tilnik ali množičnih pokolov. In izvajajo jo ljudje, kot smo mi, tisti, ki jih srečujemo vsak dan, tisti, ki jih ima okolica za normalne, tisti, ki imajo svoje delo, po katerem se vračajo k svojim družinam. In živijo svoja življenja.
Globoko zavidajo tistim, ki niso kot oni v svojih življenjih. A o takšnih stvareh ni treba pisati pamfletov ter brez zadržkov braniti ene in napadati drugo stran, čeprav je varovanje integritete nuja, celo če ne gre za kolega in prijatelja. Obstaja nekaj drugega, kar razsvetljuje situacijo tam, kjer je to mogoče, a tukaj na Balkanu jo dodatno mrači. To je tisto, kar piše Hannah Arendt v Življenju uma: »Žalostna resnica je, da večino zla storijo ljudje, ki se nikoli ne odločijo, ali bodo dobri ali zli.«
V življenju sem namreč srečal razne tipe nacionalistov, radikalcev vseh barv in ver, a mi nobeden ni eksplicitno rekel: »Veš, jaz sem res za to, da iztrebimo te in te, to sta moja naloga in poslanstvo, in mislim, da ne bi smeli obstajati.«
Kako to, da niti eden?! Vse to so »boljši«, »ugledni ljudje«, člani skupnosti, podjetniki, novinarji, univerzitetni profesorji … Običajni in manj običajni ljudje.
Ki jim je nekoč nekdo rekel ali vcepil, da je pleme glavna stvar vsega. Kot je sam Andrej nekoč dejal:
»V staji je topleje. A smrdi.«
