Pred časom so mi razkazovali izraelska polja in rastlinjake tja do Negevske puščave, posebej omenjali pomanjkanje vode, ki jim omejuje pridelavo, in razlagali, kako racionalizirajo vsako kapljo Jordana, prečiščenih voda iz kanalizacije in desalinarizirane podtalnice. Da na leto potrebujejo 53 milijard galon vode, mi je bila povsem abstraktna številka, ki se je zdela še vedno zajetna, ko mi jo je kasneje galonam, litrom in pretokom bolj vešč znanec preračunal v okoli 13 slapov Savic. Presenetilo pa me je, ko je dodal, da izraelska poraba vode, če je podatek točen, ustreza četrtletnemu pretoku Sore v Savo pri Medvodah.
Izrael sodi med najbolj samooskrbovane države s hrano na svetu v pogojih, kjer je vsaka ped zemlje zagotovo v kategoriji, ki jo pri nas aktualno z vročinskim valom raztegujemo po dolgem in počez. Gre za tako imenovana območja omejenih možnosti kmetovanja, v katerih bi se očitno po volji kmetov in ob zadržanih nasprotovanjih kmetijskega ministrstva lahko kmalu znašla celotna Slovenija. Pri tem posebej bode v oči, da je Izrael sposoben sam pokriti 85 odstotkov prehrambnih potreb svojega prebivalstva, ki štirikrat presega slovensko, naša država pa le še 45 odstotkov na ozemlju, ki je po površini enako izraelskemu.
Spravljati slovensko kmetijstvo, ki je svoj čas preživljalo tri okupacijske vojske, partizane in domobrance ter še samo sebe, v okvir poplav, suš in drugih vremenskih ujm, preprosto meji na norčevanje iz zdrave pameti. Ne kmečke, da ne bo pomote, kajti ta je že zdavnaj ugotovila, kaj se ji v aktualnih razmerah splača in kaj ne ter s koliko (ne)dela se da spodobno preveslati leto na državnih jaslih. Ko človek opazuje porumenela polja po Savinjski dolini ali ob Dravi, ni treba biti agronom za ugotovitev, da ima koruza na prodnatih tleh možnost preživetja enako ribi na suhem. Vprašanje je le, zakaj ta kmetovalski hazard bremeni državno blagajno.
Odgovor je, kot vselej, preprost. Sega v oddaljen spomin, tja v še trdno bivšo državo, ko sem bil po rahli toči priča uničenju prvih vinskih trt na najdostopnejšem delu vinograda z najbližjim kolom. Kasnejši poslanec v že novi državi je imel pravo razlago: »Oni z občine pridejo v salonarjih, ocenijo, da je škoda 90-odstotna, pridelek pa ostane.« Čakanje na ujmo je že tedaj očitno postalo vsenacionalni šport, katastrofa je, če je ni, da je mogoče marsikakšno škodo preprečiti, pa redko komu pade na pamet. Ker izpade neumen, ko zapravlja denar za protitočne mreže, namakalne sisteme ali protipoplavne regulacije (tu bo tako najprej trčil ob državno birokracijo) in zavarovanja.
Izrael bije plat zvona. Pričakuje namreč, da se bo prebivalstvo v njihovi državi do konca tega desetletja povečalo na deset milijonov, zaradi omejenih vodnih virov pa bo samooskrba s hrano padla na 65 odstotkov. V Sloveniji se ni bati novih ust, že desetletja se ne premaknemo z magične številke štirih milijonov pridnih rok, ki pa očitno vse manj ustvarijo in vse več mahajo s papirji.
Po podatkih nacionalne agencije za javnopravne evidence (Ajpes) je registriranih 1110 odvetnikov in 434 pravnih subjektov, ki ponujajo takšno ali drugačno pravno svetovanje. V deželi, ki se tudi o zemlji raje pravda, kot jo pametno obdeluje, je to v povprečju en pravdarski osebek na 1500 prebivalcev. Morda bo komu uspelo izbrskati podatek, koliko znanstvenikov in kmetijskih inženirjev se v Sloveniji neposredno ukvarja s trajnostnim razvojem našega kmetijstva, a ti zagotovo ne predstavljajo dobrega odstotka celotnega prebivalstva, kot je to v Izraelu, kjer na 1500 prebivalcev pride 16 tovrstnih strokovnjakov. Nad slovenskim kmetijstvom pri nas bolj ali manj še vedno bdi leglo birokratov, ki se ob sušah, poplavah in drugih vremenskih ujmah odpravi na teren sejat obljube o državni pomoči, ki na koncu uspavajo še tisto zadnje, kar je zdravega ostalo vsaj v slovenskem kmečkem življu.
Ob opazovanju Negevske puščave, ki zeleni s pomočjo prečiščene odpadne in desalinizirane vode iz virov več kot pol kilometra pod površino, je težko v Sloveniji najti »površine z omejeno možnostjo kmetijske pridelave«, zato pa toliko več omejene pameti, ki nekritično sprejema vse nebuloze o ekstremnih klimatskih razmerah, ki jih še posebno radi stresajo elektronski mediji, za katere je že sama vremenska napoved (tako kot prometna) apokaliptično afektirana.
Očitno prebirajo Janezovo razodetje. Morali pa bi vzeti v roke prvo Mojzesovo knjigo in se ustaviti pri faraonovih sanjah o debelih in suhih kravah ter lepih in ožganih klasih. »Prišlo bo sedem let velikega obilja po vsej egiptovski deželi. Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljeno bo vse obilje v egiptovski deželi in lakota bo izčrpala deželo,« jim je razložil v suženjstvo prodani Jožef. Če pustimo tedaj obveznega Boga ob strani, je imel Jožef povsem posvetno rešitev: »Torej naj faraon zdaj poskrbi za razumnega in modrega moža in naj ga postavi nad egiptovsko deželo. Postavi naj oskrbnike po deželi, da bodo v sedmih letih obilja pobirali petino v egiptovski deželi. Naj zberejo ves živež teh dobrih let, ki pridejo, in naj spravijo žito pod faraonovo oblastjo kot živež po mestih in ga shranijo. Ta živež bo zaloga za deželo za sedem let lakote, ki bo vladala v egiptovski deželi. Tako dežela zaradi lakote ne bo propadla.«
Egiptovski faraon je imel pri roki Jožefa, razumnega in modrega moža, naši novodobni faraoni ga niti ne iščejo, saj jim niti v sanjah ne pade na pamet, da česa vendarle ne razumejo. Na splošno, ne samo v kmetijstvu. V slednjem pa modremu kmetu ne gre zameriti, če nam izda dva računa – enega kot potrošnikom pregrešno drage domače hrane, drugega pa kot davkoplačevalcem.
