Nič drugače se ni godilo (nekaj časa »združeni«) Slovenski ljudski stranki, ko je iz Drnovškove vlade leta 2000 prestopila v Bajukovo, kjer se ravno tako ni počutila udobno. Čeprav je šla na volitve potem kot posamič najmočnejša sila v parlamentu, je izgubila kar dve tretjini poslank in poslancev. SLS je znana še po tem, da ji je le v prvem Janševem kabinetu uspelo vztrajati do konca.
V tujini so po menjavah koalicijskih partnerjev sredi mandata najbolj znani nemški liberalci. V prvih povojnih letih so bili strumni zavezniki krščanskih demokratov, nakar so sredi šestdesetih let skočili v skupni čoln s socialdemokrati in po ovinku z veliko koalicijo leta 1969 za trinajst let prisegli zvestobo slednjim. Premislili so si spet 1982 in omogočili konstruktivno nezaupnico proti kanclerju Helmutu Schmidtu. Njegovemu nasledniku Kohlu so ostali zvesti vseh njegovih dolgih šestnajst let, čeravno je stranko zapustilo kar precej pripadnikov levega krila stranke, med njimi pozneje dobro znani Günther Verheugen, in se pridružilo bivšim koalicijskim partnerjem. Posledica menjave je bil še izpad iz vrste deželnih parlamentov, medtem ko se niso uresničile napovedi, da bi lahko liberalci po volitvah 1983 ostali celo brez sedeža v zveznem parlamentu. Do danes so skoraj izginile rdeče-rumene koalicije, ki so bile v sedemdesetih letih standard, tudi na lokalni in deželni ravni. Še najdlje se je taka barvna kombinacija obdržala v deželi Porenje - Falško.
Stalni razpadi zavezništev so v vsem povojnem obdobju zaznamovali italijanske razmere. A če je od šestdesetih do začetka devetdesetih let formula vlade petih strank, razporejenih od desne do leve sredine, kar je lajšalo dejstvo, da tamkajšnji krščanski demokrati niso bili običajna ali standardna konservativna stranka, praktično onemogočala tektonske premike, je bilo v času tako imenovane druge republike drugače. Njen prvi in najbolj trdoživi premier Berlusconi, ki je za vladnim krmilom skupaj prebil dobrih devet od njenih devetnajstih let, je to izkusil samo dobrega pol leta po senzacionalni zmagi na volitvah 1994. Zapustil ga je namreč muhasti partner Umberto Bossi iz Severne lige. Ta se sicer ni nikoli mogel zares odločiti za sodelovanje z levosredinskim polom, čeprav je s svojim samostojnim nastopom na naslednjih volitvah leta 1996 bistveno prispeval k njegovemu uspehu. Severna liga je namreč, ko ni bila vezana na Berlusconijev blok, dosegla najboljši izid v svoji zgodovini in odščipnila Berlusconijevim ključne glasove. V tistem času je takrat voditelju stranke Naprej, Italija še neomajno zvesti Gianfranco Fini izjavil, da s Severno ligo ne bodo nikoli več popili skupaj niti kave. Že na prihodnjih volitvah je bil Bossi spet ud hiše svoboščin, a s precej manjšim uspehom. Edinkrat ni presegel niti štiriodstotnega praga za sedeže v proporcionalnem delu. Očitno so se volilci ustrašili odvisnosti desnosredinske koalicije od njega.
Za najmanj stanovitni del italijanske politične scene so se pred cunamijem na volitvah 2013 izkazali nadaljevalci izročila nekdanje vsemogočne krščanske demokracije. Glavnina, ki je izšla iz Italijanske ljudske stranke (PPI), je resda relativno trdno zasidrana v levosredinskem bloku, toda od nje so se kar naprej cepili manjši okruški in skrbeli za sive lase, zlasti Romana Prodija, včasih tudi Silvia Berlusconija. Voditelja demokrščanske desnice Casini in Buttiglione sta mu res v glavnem držala svečo, a že po letu 2006 so se začele njihove poti opazno razhajati. Za padec drugega Prodijevega kabineta pa je bil usoden izstop majhne in samo na jugu Italije pomembne krščanskodemokratske stranke Udeur pod vodstvom Clementeja Mastelle. Ta je po razkolu med krščanskimi demokrati najprej pristal pod Berlusconijevim dežnikom, nato je skupaj z nekdanjim predsednikom Cossigo pomagal pri ustoličenju D'Aleme kot prvega predsednika vlade iz vrst nekdanjih komunistov in se leta 2008 znova usmeril na desno. Nič čudnega pravzaprav ni, da je tudi Casinijeva stranka na tokratnih volitvah (ko je bila del Montijeve koalicije) dosegla manj kot dva odstotka glasov in vsega osem od 630 sedežev v poslanski zbornici.
Vsaj bežno je treba omeniti še »rekorderja« v menjavanju koalicijskih partnerjev. Gre za Izrael, kjer so prestopi sem in tja znotraj enega parlamentarnega mandata nekaj najobičajnejšega. To ne velja samo za verske stranke, ki so vsaj do nedavnega kot interesne skupine sedele tako v levih kot desnih koalicijah, temveč za skoraj vse igralce na političnem parketu. Nazadnje je za tak zasuk poskrbela nekdaj močna Kadima, stranka Ariela Šarona, in bila na volitvah »nagrajena« z izgubo več kot devetdesetih odstotkov sedežev. A glej ga zlomka, nekdanja premierka Cipi Livni, ki je Kadimo zapustila prav zaradi pajdašenja s konservativci, je po novih volitvah vstopila v Netanjahujevo sedanjo vlado. Lahko se seveda zgodi, da bo tudi njena nova druščina »plesala« samo en mandat.