Seveda pa kljub tako zastavljenemu teoretičnemu okviru slehernikovo življenje ni nujno podobno bodisi ruleti bodisi hazarderskemu metu kock, iz katerega je Stéphane Mallarmé uspel pričarati celo verze. (Simbolisti so pač vsega zmožni – še zlasti, če so pesniki. V primerjavi z njimi so tako literarni kot knjigovodski nadrealisti dokaj nebogljeni, saj se utemeljujejo na odmiku od logike vsakdanjosti. Simbolisti lahko počno isto, vendar pa še kaj drugega: vse jim je dovoljeno in tudi vse resnično.) Nekaterniki zmerom znajo vnaprej poskrbeti zase. Zaradi tega jim utegne postati dolgčas, saj se jim ne more zgoditi nič presenetljivega. Po zunanjem obodu Fortuninega kolesa, ki se ga drugi spričo vrtoglavice čvrsto oprijemajo ter zato krožijo z njim, preprosto poskakujejo – in na tak način zmerom ostajajo na vrhu.
Splošna sodba je, da se pri akrobatskem vseživljenjskem vztrajanju v soncu večne karierne sreče najvirtuozneje znajdejo politiki. Zgodovina zares pomni nekaj ljudi moči, ki so vsem pretresom navkljub vedno ostajali na vrhu. George Washington je bil spoštovan uglednež kolonialne Amerike, v »imperiju svobode«, ki ga je odločilno pomagal oblikovati, pa je postal predsednik. Kar nekaj je tudi diktatorjev, ki so v demokraciji ohranili enako vsemogočnost, kot so jo spoznali kot despoti. Tako se poraja vprašanje, čemu so sploh bili tirani, ko pa je to zmerom povezano z očitki o zatiranju, medtem ko se ti v okolju, kjer je titular oblasti ljudstvo, zdijo donkihotski.
Vendar »nepotopljivosti« ne srečujemo le pri politikih. Martin Heidegger je veljal za preroka tako v Weimarski republiki kot v tretjem rajhu – čeprav ni postal njegov uradni filozofski ali univerzitetni vodja, je vestno plačeval članarino nacionalsocialistični stranki – pa tudi v povojnem svetu. Njegov intelektualni in »biografski« antipod Kurt Huber, ki so ga hitlerjanci kot najpomembnejšega navdihovalca odporniške študentske organizacije Bela roža sredi julija 1943 obglavili, je dandanes skoraj že pozabljen.
Po drugi strani je vrsta političnih karier, ki so ob zasuku Fortuninega kolesa hipoma zakrnele. Uspeh ima tisoč botrov, poraz pa le enega krivca: v njem je vsakdo sam. Tudi na Slovenskem človeka ob padcu z oblastnih višav ne izdajo politični prijatelji, ki mu poprej sledijo kakor rep kometu, temveč le volitve. Neredko se ostrakistični vedenjski vzorec prenese še v zasebno življenje, kajti pri nas se ničesar ne čisla bolj kot doslednosti. Vsem na očeh je, denimo, nesreča Danila Türka. Borut Pahor, ki ima pred njim kot državljan pravzaprav samo to prednost, da je bil izvoljen, ne zagreši nobene napake – nekaj seveda tudi zato, ker mu preštevilni mediji z ignoriranjem delajo vsaj tolikšno uslugo, kot so prejšnjemu šefu države škodovali s spremljanjem tako rekoč slehernega njegovega koraka –, medtem ko je bivši predsednik pri naporih za dosego poglavarske funkcije v svetovni organizaciji palico zanesljivo zgrabil na napačnem koncu. V vrhove OZN zlezeš, če se ne prepiraš z zastopniki velikih sil, tam pa ostaneš, če ne narediš nič – a si hkrati prizadevaš za vse. Za ljudi, ki ne upoštevajo delikat(es)ne konstrukcije realnosti, ni nič vakantnega. Za tiste, ki jo, pa so odprta sleherna vrata. Franci Demšar, ki je bil zaradi najbolj črne politične nehvaležnosti pred časom izgnan s položaja direktorja Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS), lahko kariero nadaljuje kot prva palica Akademskega golf kluba. Postati utegne šef svoje stranke (SLS). Prav tako more okrepiti vodilno strukturo tega ali onega inštituta. Kapital je imeti v svojih vrstah človeka, ki pozna ARRS do zadnje špranje. Priznam, da sem takšno rešitev že predlagal enemu svojih direktorjev – žal neuspešno.
Večina ljudi ob kariernih padcih ravna tako kot podanik turškega sultana v paraboli o pomenu časa v človekovem življenju. Potem ko je možaka doletela obsodba na smrt, je svojega suverena nagovoril, naj mu nameni še leto dni življenja, da bo lahko naučil kamelo govoriti. Sultan je postal radoveden, saj še nikomur ni uspelo nič podobnega. Ko se je domiselni mož vrnil domov, je sklical prijatelje ter jim povedal, kako se je rešil usmrtitve. Vsi obiskovalci so dejali, da je nor:
če bi se pustil pri priči obglaviti ali zadaviti, bi trpel le kratek čas, zato pa bo vladar čez leto dni, ko kamela ne bo spregovorila – ker je to onstran čvrsto zapahnjenih dveri mogočega –, podivjal in bo poskrbel, da bo eksekucija zanj pravi pekel. Mož je odvrnil, da je to zelo verjetno res, vendar pa ni gotovo. Sultan si lahko v letu dni premisli ali pozabi nanj, prav tako more umreti ali biti strmoglavljen v državnem udaru. Navsezadnje pa utegne kamela z Alahovo pomočjo tudi spregovoriti ... Skratka: kdor ima čas, ima vakantno življenje!