Ne vem, ali sem dejansko že čisto za luno, ampak brez določene mere prepovedi si vzgoje ne znam predstavljati. Brez skrbno odmerjene, jasno definirane in predvsem natančno utemeljene doze prepovedi. Najprej tistih nujnih za preživetje, kot je »ne dotikaj se vroče plošče, ne teci čez cesto, ne meči steklenih reči«, in potem tistih trdnih pravil, kot je redni odhod v posteljo, dolžnost pospravljanja, prehranjevanja, čiščenja, umivanja, učenja, neka utečena struktura dneva. Čas za igro in čas za šolsko delo. Znotraj vsega drugega pa – vsa svoboda. Splezaš lahko na vsako drevo, zabredeš v lužo, previdno uporabiš nož, oblečeš se po svoji volji, izbiraš svoje predmete, svoje dejavnosti, daješ vsak večer spat svojega deževnika.
V časih mojih vzgojnih naporov računalnikov seveda ni bilo. Bila pa je televizija. Za katero je bilo že takrat jasno, da dela več škode kot koristi. Zato je, zaprašena, tičala visoko na omari. In enkrat na teden je prišla dol, za Živ žav. In šla spet nazaj. Ne waldorfska šola, o kateri se takrat še nikomur ni sanjalo, ampak definicija tega, kar se nam je zdelo za majhnega otroka koristneje. In to lahko vedno izbiraš: dilema gledanje televizije ali opazovanje kravice v bližnjem hlevu je danes pač dilema računalnik ali sprehod do potoka.
Pravzaprav ne ali-ali, ampak koliko česa. Zdi se mi, da prav te odločitve danes starši več nočejo sprejemati, ker jih z nasveti, kaj štiriletnik ali desetletnik potrebujeta za veselje in zdravje in normalen razvoj, bombardirajo propagande vseh vrst. In ena najbolj perfidnih je, da otrok računalnik in telefon in tabličnik mora imeti, ker bo tako v življenju uspešnejši in ker jih pač »imajo vsi«. Najprej: nimajo jih vsi, ne pozabimo, koliko otrok je revnih, in ne pozabimo, da so bile socialne razlike vedno, pa to ne pomeni, da so vsi revni otroci frustrirani; k sreči. Pa tudi če bi jih res imeli vsi, so what? Starši nenehno poudarjajo individualnost svojih otrok, zahtevajo njihove specifične obravnave na milijon koncih, le pri igračah dobijo noge mehke kot špagete, nenadoma so vsi prepričani, da otrok brez barbike ali elektronske igrače ne bi preživel, da bi bil zasmehovan, izločen iz družbe… Čigave strahove pravzaprav projicirajo v otroke? Ali ni občutek lastne vrednosti in (ne)pomena materialnega tisti, ki ga dobimo v prvi vrsti od staršev?
Računalniki so vir informacij. Ok. Drži. Upravljanje računalnika je nujno znanje. Ok. Drži. Novinar, ki je pred leti spremljal amazonskega vaškega vrača in njegovega vnuka na otrokovi prvi poti v mesto, v »civilizacijo«, je v reportaži poročal: v pol ure je džungelski otrok razumel, kako in zakaj deluje semafor. V enem dnevu je razumel, kako deluje novinarjev telefon. Kar hočem povedati, je, nehajmo nasedati propagandi, običajni računalniki so butasti stroji, nič bolj pametni niso, kot so bile stare knjižnične kartice, in če boste danes posvojili desetletnika v Etiopiji, vam bo čez leto dni pomagal kupovati na amazonu. To znanje vsak zdrav in zvedav otrok lahko osvoji sila hitro, informacije, ki jih tam dobi, izoliran pred ekranom, pa niso bolj pomembne od tistih, ki jih dobi, če ves popoldan dirka po dvorišču z drugimi otroki; z njimi se bo naučil dajati in prejemati, imeti rad, se kregati in urejati spore sam, popihati v svoje in tuje opraskano koleno. To bo v življenju potreboval veliko bolj kot vse softwarske programe na svetu.
Življenje je polno hitenja, stresa, nestrpnosti. Otroci pa potrebujejo mir in potrebujejo čas. Potrebujejo mirne starše, ki imajo čas. Zase in zanje. Starše, ki so vzamejo čas in znajo stvarno razložiti, da vsega ni mogoče imeti, pa če si berač ali kralj, in pokazati, koliko smeha in veselja je v rečeh, ki niso naprodaj. Ki jim znajo dati občutek absolutne sprejetosti, a tudi občutek odgovornosti do sebe in drugih. Da bi se lahko veselo potepali naokoli in potem brez patološke navezanosti – mešanice razvajenosti, neodgovornosti in nesocializiranosti – odhajali vse dlje in vse dalj časa in končno odšli brez obžalovanja in travm v samostojnost.
Starševstvo ni lahek poklic, veliko usodnejši je lahko od vseh drugih. Če otroku nisi posvetil kvalitetnega časa takrat, ko ga je potreboval, bo račun prišel takrat, ko bi se morale tvoje obveznosti začeti zmanjševati. Odnosi z otroki ne poznajo bližnjic, so dolg, nepretrgan, dvosmerni promet ljubezni in znanja in veselja ob neštetih rečeh, pravil in pripravljenosti na njihovo spreminjanje, če se pokažejo za nesmiselna, so neskončni pogovor, zakaj to in ne ono, zakaj tako in ne drugače, zakaj ravno jaz in ne on… in edino merilo uspeha je morda to, kako srečno zna otrok, ko nas ni zraven, nositi svojo samostojnost, odgovornost in svobodo.