Odziv predsednika Komisije RS za medicinsko etiko, dr. Božidarja Voljča, in zdravnikov, med drugim predsednika Zdravniške zbornice Andreja Možine in Alojza Ihana, je bil zame najhujše presenečenje. Prvi je na vprašanje legalizacije evtanazije znal le odklonilno povedati, da bi pomenila veliko možnost zlorab – kot da ne bil bi prav ta primer zloraba in kot da bi možnost zlorab ne obstajala pri milijonu dovoljenih stvari. S tem se je seveda zgolj izognil problemu. In točno isto so naredili zdravniki, na veliko so govorili o »drugih problemih, ki bi jih bilo treba najprej rešiti«, o preskromni paliativni negi, o odtujenem umiranju v bolnišnicah namesto doma – kar vse drži, a zakaj glasno skupaj ne protestirajo, zakaj vlečejo ta problem na dan zdaj, ko gre za vprašanje, kaj, ko paliativna nega ne pomaga več? Kot kača noge sta Možina in Ihan skrivala lastno mnenje glede tega, o čemer sta bila vprašana, in končno prišla do »majestoznega« sklepa: naša družba še ni zrela za debato o evtanaziji. »Naša družba«? Morda njuna, kar je svojevrsten paradoks, saj se kot praktika vsakdan srečujeta s to dilemo, a je ne znata misliti. Moja ne. Vaša verjetno tudi ne. V Sloveniji namreč ta razprava že leta poteka, resda v intelektualnih, predvsem filozofskih in socioloških krogih, z eno častno zdravniško izjemo, dr. Kebrom, pa tudi v medijih. Znano nam je, kako so se problema lotili drugje, že desetletje imamo tudi prevedenih nekaj pomembnih knjig, ki izvrstno kažejo na razsežnosti problematike, za katere slutim, da jih ni prebralo prav veliko zdravnikov, pa bi jih moral že vsak študent medicine, kot abecedo, že v originalu, pred tridesetimi leti. Zato je njihovo govorjenje o nezrelosti družbe lahko le govor o samem sebi.
Ta družba ima namreč o tem dobro artikulirani vsaj dve stališči; da je res tako, je dovolj narediti preprosto anketo med prebivalci.
Na eni strani imamo stališče, da sta evtanazija in samomor smrtni greh. Temu stališču se iz neverskih razlogov pridružujejo ljudje, ki verjamejo v nove možnosti medicine in jim je misel na prekinitev življenja neznosna. Na drugi strani imamo razsvetljenski, novoveški pogled na človeka kot suvereni subjekt, ki mora imeti pravico sam odločati o tem, kaj je zanj dobro, o tem, kako bo živel in kako umrl. Dokler ne škoduje drugim, država nima pravice do nikakršnega paternalizma; še manj pa medicina. (Še posebej ne naša, kjer zdravniki v dobri totalitarni maniri očitno še vedno verjamejo celo v svojo pravico prisilnega zdravljenja. Ker so bogovi, ne servis?)
Prepričana sem, da bi »naša družba« na preprosto vprašanje, ali ima človek (ali svojec, če bolnik ni pri zavesti), ki trpi strašne muke zaradi usodnih poškodb ali zadnje faze neozdravljive bolezni, ki mu ne pomaga več nobena protibolečinska terapija, kar vse potrdita dva neodvisna strokovnjaka, pravico do milostne smrti po natančno določenih pravilih, v veliki meri odgovorila: da. Tako bi, če bi šlo zanje ali za njihove svojce, zagotovo skrivaj poskrbelo tudi veliko zdravnikov, ki zdaj uradno soglasno nasprotujejo evtanaziji. Kdor verjame, da ima trpljenje smisel, naj trpi. Kdor ne, ima pravico o svojem koncu odločati sam.
Težava je torej v tem, da imamo nezrela vodstva inštitucij, ki bi tako vprašanje morala javno zastaviti in se, namesto lastnih zaklinjanj in predsodkov, soočiti z mnenji družbe, pred katero si zatiskajo oči. In se, tako kot je to naredilo že nekaj naprednih držav, soočiti z različnimi možnostmi.
In tudi z vso hipokrizijo. Na primer s tisto sholastično debato, češ da opuščanje zdravljenja ali uspavanje, kadar zdravnik tako presodi, moralno ni sporno, četudi je jasno, da bo sledila smrt in četudi so ravno tako možne zlorabe, denimo zaradi varčevanja, medtem ko je skrajšanje te faze s pasivno (odklop aparatov) ali aktivno evtanazijo etično sporno; enako kot pomoč pri samomoru, kot so se Švicarji spretno izognili reči bobu bob. Da je uporaba sredstev proti bolečinam etična, četudi več ne zaležejo, njihovi stranski učinki pa pacienta uničujejo in peljejo v smrt, ni pa etičen tak odmerek, ki bi muke končal. Da je življenje nedotakljiva vrednota, ko pa smo mirno pošiljali naše vojake v absurdno srednjevzhodno vojno. So zdravniki protestirali? So protestirali duhovniki? In kdo je bil tisti, ki je zabetoniral Černobil, da bi tudi mi ostali varni? Koliko tisoč jih je prisilno šlo v smrt? Smo zoper ta dotakljiva življenja protestirali? In – koliko ljudi v Sloveniji umre zaradi slabe zdravstvene oskrbe, predolgih čakalnih dob, varčevanja?
Ravno zato se vsaj z nečim, kar je rekel Možina, v celoti strinjam: to problematiko mora razrešiti družba, ne politiki, ne duhovniki, ne zdravniki, ne zavarovalničarji. Vprašanje svobode je vprašanje za vse nas.
