Treba se je torej vprašati, kdo je pristojen oziroma kdo je tisti, ki je definiral temelje demokracije in kdo njeno nadgradnjo skozi čas.
Za prvega človeka, ki je vzpostavil demokracijo, velja Solon, ki je bil v 6. stoletju pred našim štetjem eden izmed Sedmih modrecev, ki so vodili mestno državo Atene. Bili so politiki, filozofi in pesniki. Danes se nam zdi tedanji revolucionarni dosežek »demos kratosa«, vladavine ljudstva, rahlo komičen: politično odločanje je podelil le moškim in še to le svobodnim moškim, sužnjem in tujcem ne, za »izvršno oblast« so smeli kandidirati le bogati Atenci, revni pa le za skupščino. Užaloščeno bi lahko rekli, da je šlo za nekakšno vladavino enega odstotka, da smo po 2600-letnem obvodu spet tam. A doseženo je bilo vendarle nekaj izjemnega: funkcije se niso več dedovale in tudi navadni državljan je dobil svoj glas. In to posreden (petsto izžrebanih državljanov je pripravljalo predloge zakonov, predvidevam da nič boljših ali slabših od tistih, ki jih danes zmorejo voljeni poslanci) in tudi neposreden glas, glas na ljudskih skupščinah.
Od kod Modrecem ideja za takšne revolucionarne ukrepe sredi globokega starega veka? Tudi to je kar zabavno: Solon naj bi o nezadovoljstvu ljudi zaradi previsokih davkov, o delavskih stavkah zaradi slabega plačila in neznosnih razmer dela ter o sodnih procesih bral na potovanju po Egiptu, v petsto let starih zapisih o faraonih, zloglasnih samodržcih, ki pa so vendarle v neki meri pristajali na »socialni dogovor«. Ker je zametke demokracije zaslediti tudi pri Sumercih in v Indiji, bi človek lahko mirno rekel, da je bilo nezadovoljstvo podrejenih že takrat »v zraku« in da so osnovne demokratične zahteve vedno prihajale od spodaj. Čut za pravičnost se očitno porodi v stiskah. Voditelji, tudi atenski, so te zahteve ravno tako upoštevali zaradi pritiskov, nemirov, uporov. Demokracije niso izumili ne politiki ne pravniki, ampak ljudstvo, natančneje pa so jo skupaj s pojmom človeka in njegovega razmerja do družbe definirali predvsem filozofi, od Sokrata in Platona do Rousseauja, od Milla in Marxa do Benjamina, Chomskega in Kleinove.
Sodniki torej demokracije ne opredeljujejo, saj vedno razsojajo na podlagi obstoječe zakonodaje, ta pa se, tako kot demokracija, nenehno spreminja. Pravo namreč pride na teren, ko so bitke izbojevane, zahteve formulirane in jih je treba oblikovati v ustrezen pravni okvir. Njegova naloga je, da doseženi (ali vsiljeni) družbeni konsenz »prevede« v čim bolj jasno, smiselno in konsekventno govorico, ki bo omogočala dobro delujoč sistem. Pravni sistem je, kot kaže njegova zgodovina, vedno odraz tistega, ki ima moč, lahko je do konca ubijalski, kot je bil nacistični pravni red, lahko uzakoni najbolj krivične ekonomske sisteme, lahko pa igra izjemno pomembno vlogo pri vzpostavitvi demokratičnega reda. A ni proizvajalec smislov in vrednot, te določajo ljudje, ampak njihov zapisovalec.
Mera demokratičnosti neke družbe je, ali njena razmerja in cilje definirajo ozki, a vplivni segmenti ali državljani. Ko mladoekonomist Šušteršič zapiše, da se veseli, da se je lani začela oglašati »skupina mladopravnikov, ki poskušajo na pravnem področju doseči nekaj podobnega, kot smo poskusili mladoekonomisti na ekonomskem«, nas upravičeno zmrazi: kaj neki bi bilo v pravu primerljivo z brutalnim, nezakonitim, neoliberalnim rezom v proračun, ki ga je zakrivil Šušteršič pod Janšo? Podoben nezakoniti rez v »komunistično pravosodje«, kot ta razočarani, zbegani konvertit nenadoma označi naše sodstvo?
Tudi ekonomija se je pred kakšnimi 50 leti iz zgolj ene izmed ved razglasila za tisto, ki določa, kakšna naj bo zahodna demokracija, in pri tem stališču vztraja celo zdaj, ko je že vsem jasno, da takoj ko se spremeni v deklo moči, postane dogma. Tako se je te dni nekemu drugemu ekonomistu zapisalo, da je treba ekonomsko politiko utemeljiti na empiričnih analizah, ne pa na soočanju ideologij, postsocialističnih pogledov in libertarne filozofije; to naj bi bilo nevarno početje. Človek je tako popolnoma spregledal tisto, kar bi moralo biti očitno: empirične analize kažejo, da je suženjstvo poskrbelo za visoko zaposlenost, ob dobrih biričih za lepo rast produktivnosti in nemajhen dobiček lastnikov. Enako velja za pozverinjeni kapitalizem. In oba sta čista ideologija, ideologija dobička, ki ji je človek potrošno blago, utemeljena na empiričnih analizah. Ni ekonomske ureditve brez ideologije, ekonomska politika vedno odloča o distribuciji ekonomske moči, o soodločanju, o delitvi dobička, proračuna..., ali v prid večini ali manjšini, v skrajnosti pa o tem, ali je smiselno za rešitev krize pobiti stare in nemočne ali bogate. Vedno odloča o konkretnem človeku in o njegovi (ne)moči znotraj sistema.
