Prvi drobec: v katoliško šolo z internatom za gluhoneme v ameriški državi Wisconsin, kjer sredi 60. let predstojnik zavoda, »oče« Murphy zlorablja gluhoneme dečke, pride za kratek čas mlad, za stiske otrok občutljiv duhovnik. Eden od zlorabljenih dečkov, ki se ne morejo zaupati nobenemu drugemu, saj jim nune ne prisluhnejo, starši pa ne znajo kretati (uporabljati jezika gluhih), namestniku v času predstojnikove odsotnosti le pove, kaj se jim dogaja. In kaj stori ta? Ogorčen je, na hodniku se silovito spre z Murphyjem, o dogajanju poroča svojim nadrejenim, poskuša nekaj storiti. Toda v šolo se ne vrne nikoli več, zlorabe pa se nadaljujejo še leta. Žrtve torej kljub dobrim namenom žrtvuje še enkrat. Tokrat na oltarju poslušnosti in pasivnosti.
Drugi drobec: vodja vplivne in premožne bratovščine Kristusovih legionarjev, notorični posiljevalec mladih semeniščnikov, svojih otrok in mladoletnic Marcial Maciel na neki avdienci zavzeto poljublja roke papežu Janezu Pavlu II., ta ga zamaknjen gleda. Ko papež umre, pošlje prefekt kongregacije za nauk vere Joseph Ratzinger istega dne (!) cerkvenega preiskovalca v Mehiko, da zbere dokaze o Macielovih zločinih. Kasneje Ratzinger dokonča delo kot papež: posebna komisija le razišče Macielovo delovanje, ga 2006 obsodi (Maciel umre leta 2008) in potrdi, kar je Svetemu sedežu že v 70. in 80. letih sporočal newyorški škof John McGann: da je Marcial hudič v prelatovi podobi. Zakaj je Sveti sedež potreboval toliko časa, da je razkril in obsodil zločinca, in zakaj Ratzinger – ki je po nekaterih pričevanjih hotel raziskavo sprožiti že leta 1998, a jo je menda lahko šele leta 2004 – ni ukrepal hitreje, lahko ugibamo. A v vsakem primeru gre tudi tu za novo žrtvovanje zlorabljenih – na pladnju pasivnosti, brezbrižnosti do trpljenja Drugega, kršitve temeljnih evangelijskih načel.
Natanko v tej točki za zdaj simpatičnega papeža Frančiška dohitevajo (cerkvene) zablode iz preteklosti. Niso vsi duhovniki v času diktature argentinske hunte sodelovali z oblastjo ali ovajali politično nepokornih sobratov; a bili so tudi takšni. Mnogo jih je uradno molčalo, a storili so tudi marsikaj, da bi ljudem s svojimi zvezami pri hunti pomagali. Tako naj bi ravnal tudi tedaj 40-letni Bergoglio. Se pravi, podobno kot škof Rožman, ki se je pri Italijanih občasno zavzel tudi za zaprte komuniste. Ne glede na dobre namene, strah in morda nujno minimalno sodelovanje je dejstvo: Cerkev hunti ni izrekla odločnega ne, ni radikalno razločila med dobrim in zlim, ni postavila evangelija in Drugega pred lastne koristi. Je Bergoglio, član tedanje cerkvene hierarhije, zato omadeževan? Načelno da, četudi je njegov greh zgolj v tem, da je molčal. V času diktature je bil navsezadnje zrel moški na položaju.
A ne glede na povedano je treba ugotoviti, da prve Frančiškove besede in simbolična dejanja vseeno priklicujejo to drugo, tako goreče želeno Cerkev – Cerkev vernih ljudi, ki vidijo drugega, Cerkev, ki ji vlada evangelij. S takojšnjo odpovedjo nekaterim simbolom prestiža in papeške oblasti – tradicionalnim rdečim čevljem, štoli s hermelinovim krznom, razkošni limuzini, pretiranemu varovanju in s tem odmikanju od konkretnih ljudi, je pokazal, kam hoče. Enako s prvimi sporočili. Temeljna poklicanost kristjanov je varovati vse stvarstvo, okolje, v katerem živimo, in vsakega človeka, zlasti otroke, starejše in tiste, ki so najbolj krhki, je poudaril na torkovi slovesni inavguraciji. Sicer pa je, kot je bilo množično opaženo, že s samo izbiro imena dal vedeti, da želi biti glas ljudi brez moči in obenem tisti, ki bo preuredil Božjo hišo.
Ali so prve geste v resnici znanilke želenih sprememb, bo lahko pokazal že kmalu. Z nastavitvijo ključnih ljudi v kuriji, iz katere bo moral, če resno misli, očistiti ljudi tipa Sodano, Bertone, Rode… Da, tudi tipa Rode, za katerega so tuji opazovalci vatikanskih dogajanj že ugotovili, kaj predstavlja. V New York Timesu so v ponedeljek pisali o hudo težavnih nalogah novega papeža pri spreminjanju kurije in Vatikana, kajti ta, so zapisali, deluje kot starodavna monarhija, v kateri je papež obravnavan kot kralj, vase zaprt birokratski aparat je voden kot v času fevdalizma, kardinali pa so navajeni biti obravnavani kot plemstvo. Ni naključje, da se še vedno naslavljajo z vaša svetost in ekscelenca, so dodali in med kardinali, ki prakticirajo te čudaške stoletne navade, izpostavili prav kardinala Rodeta, ker si je ob neki priložnosti nadel dolg svilen plašč z večmetrsko vlečko, tako imenovani cappa magna. Ta plašč si zaradi izrazite simbolike prestiža in moči nadene le še redko kateri kardinal. Pred nekaj leti je na primer to storil Keith O' Brien, škotski kardinal, ki se zaradi obtožbe duhovnikov, da jih je spolno nadlegoval, letos ni udeležil konklava, in požel predvsem zgražanje.
A še veliko bolj so za kardinala Rodeta obremenjujoče izjave, ki odkrivajo, od kod bi tudi utegnili prihajati pritiski, naj se ne razišče zločinov že omenjenega Maciela, ki je tudi kardinalom kot posameznikom, ne le Vatikanu, prinašal bogate dolarske darove. Eden od legionarjev je priznal, da je za Rim polnil kuverte s po več tisoč dolarji. Po poročanju ameriških medijev (o tem je leta 2010 pisala Mladina) je prefekt Rode še leta 2005 v nekem nagovoru Maciela označil za »orodje, ki ga spremljata spoštovanje in hvaležnost njegovih otrok«. Tudi kasneje, ko je bil že kardinal in so o Macielovem početju čivkali že tudi gluhi vrabci na baziliki sv. Petra, na primer leta 2007 v Atlanti, je še vedno o Macielu govoril kot o človeku, ki da ga je na čelo Kristusovih legionarjev postavil sam Bog. Ker kardinal Rode na Mladinina vprašanja ni hotel odgovarjati, lahko le ugibamo, ali je nekritičost do enega najgnusnejših zločincev v novejši zgodovini Cerkve posledica monsinjorjeve neobveščenosti ali česa hujšega, na primer Macielove velike darežljivosti.
