Vsi, ki smo del javnega prostora, bi morali biti še posebej pozorni do te higiene pri vprašanjih, ki zadevajo pomembna javna vprašanja. Moja tovrstna najhujša zmota, ki k sreči ni imela nikakršnega vpliva na javno sfero, je bila, da sem nekoč verjela v smrtno kazen. Bila so zgodnja osemdeseta in neki zločin je sprožil burno razpravo o tem, kaj je primerna kazen. Bili smo takšna študentska družbica, ja, mladi, a to nikakor ni olajševalna okoliščina, in v sosednji sobi je spal moj dojenček, kar ravno tako ni opravičilo. V debati me je nenadoma zaneslo, nenadoma sem načelno, odmaknjeno govorjenje zamenjala, pomešala s povsem intimnim: kaj če bi nekdo kaj hudega storil mojemu otroku? In iz tega prizadetega osebnega stališča je lahko sledil le tisti strašni: zob za zob. Prijatelj, študent filozofije, me je na vse pretege prepričeval, da ne govorimo o punčki v zibki, ampak o pravici države, da ubija, a zaman. Šele čez nekaj časa sem bila zmožna distance. Šele takrat mi je bilo jasno, da začarani krog smrti prinaša le smrt, sprevrženo zadoščenje, ne pa pravice, in da dobra etična načela nastanejo z dolgotrajnim precejanjem stvarnih argumentov in temeljitih razmislekov. Da je treba imeti razum in pogum reči »ne« takrat, ko so okoliščine najboljši alibi za »da«; tako kot se je Camus proti smrtni kazni boril po vojni, ko je bilo sodno in zunajsodno pobijanje nacistov in drugih izdajalcev skorajda povzdignjeno v vrlino. Ko gledam navdušenje mladih žensk na indijskih ulicah ob smrtni obsodbi posiljevalcev, me je znova sram, zame in zanje. Ko bodo posiljevalci mrtvi, bo njihovo navdušenje znova zamenjal strah pred družbo, ki to nasilje generira in tolerira z legalno diskriminacijo žensk, in ki si s to obsodbo umiva roke, da ji ne bi bilo treba narediti kaj drugega.
V osemdesetih se je prvič javno odprla tudi neka druga tema, tema homoseksualnosti. Do prihoda v Ljubljano problematike sploh nisem poznala drugače kot prek bolj ali manj robatih anekdot, kjer se mi je že takrat gnusila tista moralistična hipokrizija, ki si je jemala pravico kukati v tuje postelje, pomešana z mačizmom »pravih« moških, ki so za hranjenje lastnega šibkega ega potrebovali tako zatiranje žensk kot gejev; šele ob prijateljevanju s homoseksualci sem dojela tudi politično, ne le psihološke razsežnosti vprašanja. In uvidela nenavaden paradoks naših borcev za človekove pravice: ljudje, ki so se takrat goreče zavzemali za politično demokracijo, za sojenje v slovenščini, za pravico do nacionalnih kurikulumov, so imeli slepo pego, ko je šlo za pravice žensk in homoseksualcev. Že tedaj so opletali ali z žaljivkami ali z istimi »argumenti« kot kasneje v samostojni Sloveniji: s temi pravicami je treba postopoma, ko bo družba dozorela. In nikomur ni prišlo na misel, da bi tudi demokracijo čakali še sto let, če bi le ponižno čakali, da bo partija sama od sebe »dozorela«.
Danes je uveljavitev pravic homoseksualcev samo vprašanje časa, morda enega, morda nekaj let. In ne bo se podrl svet in družine ne bodo razpadle. Nič se ne bo zgodilo. Le ena krivica manj bo. In čez deset let se bo morda nekdo vprašal, kateri neandertalci so lahko nasprotovali nečemu tako samoumevnemu. Tako kot se je naša generacija spraševala, kateri neandertalci so pred drugo vojno v številnih državah še zagovarjali rasizem, po njej pa nasprotovali ženski volilni pravici. Se bodo tisti, ki so zadnja leta povzročili toliko gorja, vprašali, zakaj so se motili? Ali pa se bodo še naprej kitili s svojo zmoto?
Ko se te dni začenja gradnja mošeje, se zdi stvar že skorajda nekaj povsem normalnega; da se okoliški stanovalci pritožujejo, je zgolj nacionalni šport. Eni ne bi imeli v soseščini otrok s posebnimi potrebami, drugi ne zdravljenih narkomanov, tretji ne vodovoda, ki vodi k romskemu sosedu; naj crkne od žeje. V desetih letih je torej družba, katere vidni predstavniki so takrat spodjedali temelje strpne civilizacije, dozorela, ker smo se zato borili. Koliko tistih, od klerikov do politikov in filozofov, ki so takrat vihteli križarski meč, je danes vsaj malo sram? Ker so izumljali pojasnila, ob katerih smo zardevali, od tistega, da naša prelepa slovenska arhitekturna krajina (v danem primeru »cigansko« območje barak ob železniški progi!) ne bi prenesla vdora »tuje« arhitekture (kot da bi bili trgovski centri v stilni harmoniji s katoliškimi cerkvicami), do onega, da gre za tujo vero in kulturo. Kot bi muslimani tod ne živeli že desetletja, kot bi še včeraj mi vsi ne živeli v multietnični in večkonfesionalni državi, ki so jo uničili nacionalistični politiki? In koliko teh slovenobrižnikov je kdaj videlo mošeje in tovrstne centre po Evropi, centre, ki se ponašajo s knjižnicami, kulturnim programom, ki so socialna mreža za svoje člane, kulinarična točka za turiste? Večina političnih rovtarjev nikoli, toda kardinal Rode, pariški izobraženec, jih je, tako tisto prekrasno pariško Veliko mošejo kot slavni Inštitut islamskih kultur. Ne spomnim se, da bi kdaj za kak francoski časopis izjavil, da to ne spada v francosko kulturo. Tu, v domači gmajni, pa si je seveda drznil prodajati svojo omejenost.
Tudi pri izbrisanih natančno vemo, kdo je sprejel odločitve, kdo jih je branil, kdo manipuliral, lagal, kdo skušal vsaj nekaj urediti; kdo je dopustil referendum. Kako je kdo glasoval, naj se vpraša vsak sam. Zadnji v tej dolgi vrsti mešetarjev s pravicami izbrisanih, ki bo s svojim manipuliranjem očitno dosegel, da bo država za svoje grehe plačala še več, kot bi ob skrajno poštenem in spoštljivem dogovoru z žrtvami, je Gregor Virant. Ki se tudi nič ne vpraša.