In tako smo se nenadoma prvič zares v polni meri zavedeli, kako sploh dobimo svetnike: z nekaj nenačelnimi političnimi podporniki. Zato zdaj člani mestnega sveta iz SLS, SDS in DeSUS kot podgane zapuščajo potapljajočo se ladjo, češ: nas pri Kanglerjevih rabotah ni bilo zraven, mi se distanciramo. In se je nenadoma spet odprlo tisto lansko predvolilno vprašanje desnice, ali bi bilo treba državni svet ukiniti. No, ukinili ga niso, naredili so nekaj drugega: zasedli so ga. Večina članov je v tej sestavi iz vrst SDS. Ni se treba več bati veta na zakone te vlade. Ta ima večino v parlamentu, v državnem svetu in od nedelje ima tudi svojega predsednika države.
Ljudje so odšli na ulico, in ni se zgodila ulica, kot so oblastniki takoj skušali diskvalificirati dogajanje, zgodili so se državljani. Po vsej državi. Ki je na lokalni ravni okužena do te mere, da je vse skupaj že farsično: v Ljubljani mešetarjenja z zemljišči in Stožice, v Celju najemi, v Kopru družinski posli, v Kranju jedci klobas, v Komendi podkupovalec, v Lenartu utajevalec, v Novem mestu delitelj funkcij, v Trebnjem obsojenec… »Kangle brez dna« so včeraj na transparente napisali Mariborčani.
Najprej je notranji minister govoril o neprijavljenih, nezakonitih shodih, ko je dojel, kaj klobasa, so obrnili ploščo in nacionalka je dala prostor Šturmu, da nam kot kak fajmošter prebira ustavo. V delu, kjer piše o pravici do shodov in o prepovedi nasilja. Gospa Pesek ga ni prosila, da še malo polista, da bi videli, ali morda ustave ne kršijo samo izgredniki, ampak v veliko bolj skrb vzbujajoči meri oblast, ki krši zakone in ukinja socialno državo. In nihče se ni vprašal, kako to, da je kljub vrhunski Šturmovi TV-recitaciji policija začela pošiljati kazni ljudem, ki so se udeležili shodov. Zakaj, če gre za ustavno pravico?
Po reviji lokalnih šerifov se je ljudstvo seveda moralo ozreti navzgor, proti parlamentu in vladi. Tudi ta pogled je bil skrajno neprijeten. Oblast iz dneva v dan izumlja vzorce, ki naj bi rešili krizo, ne pa državljanov, saj je med političnimi in ekonomskimi interesi države in med državljani skopala tako globok jarek, da se sploh več ne vidi čez.
In v teh razgretih časih se predsednik vlade končno odloči spregovoriti. Človek bi pričakoval, da je torej končno le dojel, tam v svojem stolpu, da gre zares in da mora nagovoriti ljudstvo skrajno pomirjujoče, državniško. In kaj pove?
Da novinarska stavka leta 2004, ko je on zmagal na volitvah, ni bila naključje. In da tudi protesti prejšnji teden, pred volitvami, na katerih je stavil na svojega favorita, niso bili naključje. Ježušmarija in tristo kosmatih, a razumete? Medtem ko na ulicah gori, kralj v svojih sobanah v globokih blodnjah obuja spomine na edine volitve, na katerih je zmagal, in spet najde – no, kaj? – zaroto, seveda! Potem nam, zmeden do te mere, da ne loči vzrokov in posledic, naniza še krivce za sedanje stanje: referendumske zahteve, prelomljene obljube opozicije, pretirane stavkovne zahteve in nasilje na ulicah, h kateremu naj bi pozival predsednik Türk, ki je hkrati sokriv za grobišča iz leta 1945…
Tako. Zdaj veste. Do poletja ste živeli v raju, potem pa ste zakuhali vse našteto in zdaj nimamo tujih investitorjev. Tako je stanje pretanjeno pojasnil naš učenjak s čela vlade. Nato je spet malo »pohofiral« Mariborčanom in njihovi revščini, ki se je spomni le takrat, ko skuša poglobiti zanj tako koristno sovraštvo med Mariborom in Ljubljano. In potem še navrže, kot kakšen pijanček ob šanku, da so naša sodišča zanič, da obsodijo »le« ponarejevalce izpitov, ne »bojevnikov«; naslednji dan isto pove še pribočnik Vinko. Skratka, ljudje naj sodišč ne jemljejo resno, ker jih ne jemljeta resno ne predsednik vlade ne notranji minister. Zakaj potem sploh še lovijo zlikovce? A načrtujejo nagla sodišča?
Če ne bi vedeli, za čigav govor gre, bi verjetno pomislili, da je avtor kakšen komentator Reporterja ali Demokracije, vseh teh od ministra Turka finančno podprtih »neodvisnih« medijev (in koliko je držav na svetu, ki finančno podprejo strankarsko glasilo stranke na oblasti?). No, saj morda komentator celo je, le da tam objavlja pod psevdonimom. Toda hudič šalo vzame, ko natolcuje v funkciji predsednika vlade, ker enostavno ne zmore niti kančka državniškega čuta, saj ga že po enem prisilno normalnem stavku zanese v manipulacijo. Njegov cinizem je visceralen, zato nam hkrati že grozi s spremembo ustave, ki bo odpravila »blokade« (se pravi inštrumente za uveljavljanje ljudske volje). Ker je torej nezmožen državljanom končno dati stvarna pojasnila, kaj počne in kam to vodi, je jasno, da se shodi ne bodo nehali, dokler ne bo odšel z oblasti. Kajti shodi imajo, nasprotno, zelo jasna sporočila, med drugim tistega, ki so ga napisali mladi, ki hočejo prihodnost: »Zame ni 5 do 12! Zaslužim si polno, veselo in razburljivo življenje!« In onega, ki so ga napisali starejši: »Ne bomo žrtvovali otrok za to gnilo državo. Starši policistov.« Ter tistega, ki nagovarja vse: »Vrnite nam pomlad!«
In zdaj je tudi čas, da se začnejo zahteve artikulirati v trezni argumentirani govorici in se korak za korakom sprejmejo ukrepi, ki bodo končno res v skladu z ustavo. Spomnimo se, kako so to naredili Islandci.
