Vznemirljivih dogodivščin željnega turista bi raje najprej napotili na ogled ruševin Grčije. Potovanje je vzgojno-izobraževalnega značaja, ker je splošno znano, da bomo mi vsi prej ali slej končali tako kot Grčija. Dežela ima sijajne plaže na Peloponezu, tisoče vabljivih otokov in na vsakem koraku arheološke ostanke socialnih institucij, ki so jih za seboj pustili zaporedni pohodi svetovnih finančnih imperijev. Uporabljajo evro, tako da se bo popotnik lahko zabaval s primerjavo cen osnovnih storitev in se učil strategij preživetja domorodcev.
Najprej Atene. Najlepšo in najcenejšo nastanitev bo nekoliko bolj pripravljen letoviščar našel v četrti Exarcheia v središču mesta. Na začetku četrti se ne bo mogel izogniti arheološkemu muzeju in sloviti politehnični fakulteti, v ulicah na griču nad njim pa so se naselili anarhisti, umetniki, socialisti in pripadniki drugih zelo zanimivih grških lokalnih skupnosti. Tam tudi pripravljajo odlično ribjo juho. Od muzeja proti morju ni daleč do trga Omonia, kjer je vedno veliko ljudi na ulici, v neposredni bližini pa je zgradba parlamenta. Ker so si Grki izmislili demokracijo, je mogoče tam okoli preživeti cel dan sredi živžava. V nahrbtniku je dobro ob vročih dnevih s seboj imeti robčke, limono in vodo, na glavi pa kolesarsko čelado. Demokracija je resna stvar. Od tam so organizirani krajši izleti do sedeža grške javne televizije in sedeža komunistične partije Grčije, edine evropske komunistične partije, ki neprekinjeno deluje od leta 1918. Potem pa na otoke, kjer nekdanji grški javni uslužbenci in njihovi otroci samooskrbno obnavljajo ekološke kmetije starih staršev. Poučno in zdravo.
Od tam pot kar sama kliče naprej v Turčijo, kamor vabijo trgovski centri Carigrada. Za ogled središča mesta zadnje tri tedne veljajo ista pravila kot v Atenah.
Turista politika na počitnicah ne zanima, hoče videti, kako živijo ljudje. V Carigradu bo užival. Na evropski strani se bo naselil v četrti Sultanahmet, kjer so najlepše džamije muslimanskega sveta in najlepše cerkve krščanstva. To sožitje kaže na konvergentnost vrednot od veselja do konservativnega razumevanja vloge ženske v družbi do interpretacije razmerja med opozicijo in oblastjo kot sovražnima frontama. Iz duhovnih središč Sultanahmeta pelje tramvaj proti trgu Taksim, kjer Atatütrkov kulturni center ponuja razstave o devetdesetih letih ločitve turške laične države od institucij islamskega klera in tudi od pravoslavnega patriarha, ki ima katedralo na drugi strani trga. Po ogledu kulturnega centra si bo vedoželjnež želel oddahniti v bližnjem parku, kje bo v senci hitro našel navdušene sogovornike, ki mu bodo razložili, da poskušajo nove oblasti razveljaviti ločitev, državo in kler pa ponovno spraviti v posteljo. Zato oni hodijo v park. Na aveniji Istiklal, ki gre od Taksima proti morju, je tudi vedno gneča. In glej, prav na tej ulici je tudi sedež komunistične partije Turčije. Ali bolje. Sedež ene od sedemnajstih komunističnih partij Turčije, če ne štejemo ilegalnih organizacij. Na poti proti morju bo turist srečal študente, njihove profesorje, advokate in barvito množico pripadnikov zelo bogatega turškega političnega socialnega življenja. Ob morju je trajekt, ki pelje na azijsko stran v četrt Üsküdar, kjer imajo lokalno oblast socialisti, ljudje pa so še bolj relaksirani kot na Taksimu.
Prave aktivne počitnice pa so vzhodu Turčije na levem bregu reke Evfrat v Şanliurfi, kjer sta bila rojena Abraham in Job. Morje ni daleč, malo naprej proti Siriji je Haran, ki ga tudi omenjajo v Svetem pismu. Od tukaj so možni enodnevni izleti v Sirijo, kjer so še lepše ruševine kot v Grčiji, in v iraški Kurdistan, kjer v Erbilu priporočamo ogled novega muzeja Ainkava, kjer hranijo artefakte in knjige, ki jih med ameriško invazijo na Irak niso odpeljali iz države.
V bližnjem Libanonu se bodo dobro počutili vsi, ki jih veselijo stičišča različnih kultur, narodov in verstev. Velja pohiteti, ker je interes za državo ogromen in se horde tujcev pripravljajo na njen obisk. Libanonci za vsak primer že zdaj tekoče govorijo francosko in angleško. Sosednjega Izraela se bodo veselili vsi, ki so jim petsto kilometrov dolga trdnjavska obzidja pri srcu. Izraelski zid je vsaj toliko zanimiv in bolje ohranjen kot kitajski, plaže v Tel Avivu moderne, njihovo Rdeče morje pa se v resnici ne more kosati z egiptovskim. V primerjavi z Egiptom je Izrael tudi zelo drag in primeren za petičnejše popotnike. Sedež komunistične partije Izraela je na številki 5 ulice Hess v Tel Avivu. So nekoliko neopazni.
Egipt je večna destinacija. V zadnjih treh letih pa je v njem vzniknilo veliko novih atrakcij. Sinaj kaže čisto drugačno podobo kot pred leti. Ne slovi po piramidah, ampak po tunelih, ki jih kopljejo v Gazo. Poleg spominkov je polotok dober kraj za nakup spominskega orožja, predvsem lahkih brzostrelk. Skok čez Suez in po nekaj zaporednih vojaških blokih smo v Kairu. Poleg Kan el Kalilija in piramid je postala obvezna turistična točka trg Tahrir ob Muzeju egiptovske kulture. Izjemen kraj za ogled žive zgodovine. Vseeno je, če ima v mestu oblast laična vojaška diktatura ali versko navdahnjena stranka pobožnih državljanov. Vtis je, da oblast prehaja z ene dinastije mumij na drugo. Egiptovska komunistična partija ima sedež nekje v Mohandessinu, vendar jo je težko najti, ker je skupaj z delavsko demokratsko stranko, socialistično stranko in stranko demokratičnega zavezništva.
Libija je še vedno v vojni sama s sabo, preostali del severne Afrike je zimska destinacija, evropski zahodni Mediteran pa drag. Zato pa je Hrvaška letos biser. Edina država na svetu, kamor lahko gremo na počitnice v času njenega vstopanja v EU. Še vnukom bomo lahko pripovedovali, kako sijajno je bilo tam letovati, preden so se Hrvati odločili za ta usodni korak. Ne iskati sedeža komunistične partije. So občutljiv narod.
