Dvomim pa o zdravem razumu države, ko slišim, da ta učinkovitost ne doleti vseh državljanov. Nadomestila in območja pobiranja nadomestil namreč določajo občine in tako jih ponekod sploh ne plačujejo; občina Rogašovci je lani iz tega naslova pobrala 29 evrov. Bravo. Verjetno je nadomestilo plačala le občina za svojo občinsko zgradbo. V Logatcu pa so ljudem skušali pobrati tudi po več tisoč evrov.
Eden izmed ciljev vladne napovedi uvedbe zemljiškega davka, ki bi zamenjal nadomestilo, je bil tudi izenačenje dolžnosti in odprava privilegijev državljanov. Ob tem bi seveda morali vsi ploskati. A poglejmo, kako se je vlada zadeve lotila.
Najprej je obljubila, da bodo davki za stanovanja ostali enaki kot dosedanja nadomestila za zemljišče, da pa bodo bolj obdavčene nepremičnine, v katerih ljudje ne živijo, ki so torej prazne, so vir zaslužka ali pa vikendi. Sliši se razumno, nekakšen davek na luksuz. A kar naenkrat so si premislili. Ne, vsa stanovanja bodo enako obdavčena. Ker je očitno luksuz imeti stanovanje v državi, kjer druge možnosti skorajda ni, ker je razprodala celoten javni stanovanjski fond? Ali pa je ministra Uroša Čuferja kdo spomnil, komu od premožnih z več nepremičninami, ki politiki dihajo za ovratnik, se bo s tem zameril…?
Potem se je lotila kmetov. In ker na finančnem ministrstvu računstvo očitno ni ravno zahtevana veščina, so kmetom skušali nabiti tako visoke dajatve, da so ti zapretili z zasutjem parlamenta s koruzo; ki jo je na srečo, nenamakano, požrla suša in bodo zanjo dobili le odškodnino, ki je že desetletja najpomembnejša investicija države v kmetijstvo. Čufer je zato vzel računalo v svoje roke in premetaval kroglice toliko časa, da se je račun izšel tudi ob veliko nižjem davku za kmete. Ki pa jih je s prvotnim predlogom tako razdražil, da tudi novega nočejo.
Enako spretno se je lotil tudi Cerkve: najprej ji je požugal z izenačitvijo z ostalimi subjekti. Potem se je očitno spomnil, da ga lahko ob sodni uri nebeški oče da čez kolena, in je hitro spisal odpustek: za sakralne objekte davka ne bo. Lepo. Toda potem smo se seveda morali vprašati: zakaj bi torej ta davek plačevale šole, ki imajo, tu doli, za splošni blagor veliko pomembnejše poslanstvo kot sakralni objekti? In zakaj bi morala biti verska dejavnost privilegirana pred kulturno? Zakaj bi šola plačala davek, cerkev pa ne? Na to vprašanje ni bilo odgovora. Spacali so zmazek, ki so mu rekli predlog nepremičninskega davka, z njegovo nepremišljenostjo dvignili na noge vso državo, ga na hitro malo popravili in ta polizdelek bo očitno šel v parlament. Finančni izplen bo minimalen, dokaz političnega neznanja pa kar zajeten.
In potem, nova zgodba. Občine. Že vsaj deset let vlada širok javni konsenz, da je neverjetno število naših občin čista patologija, da gre za množico priseskov, ki jih je politika zasejala na telo državice zato, da je lahko gojila svoje strankarske vrtičke. Da te občine stanejo, koristi pa je zelo malo, je jasno: za vsak kolovoz mora dati soglasje petdeset občin, zato ga pač ni; množica občin zavira razvoj.
Virant torej, morda tudi zato, da bi pozornost preusmeril s sramote GGM (kaj je že to, saj smo že pozabili, kajne, četudi KPK ugotavlja, da so nadzorniki s prekinitvijo snemanja seje zavestno brisali sledi svoje odgovornosti za njegovo imenovanje), priteče na oder z občinsko reformico pod pazduho.
In? In zgodi se, da ga po svojih najboljših močeh začnejo sabotirati »prijatelji«, koalicijske stranke, v svojem znanem stilu: saj bi, ampak kdaj drugič, dragi. PS in SD sta namreč zaznali nevarnost, da bi koalicijske stranke združevanje plačale na občinskih volitvah, saj po malih občinah že tako in tako zmaguje desnica, s svojim večnim sejanjem spora med mestnim in podeželskim.
Skratka, iz projekta, iz katerega bi poleg finančnega učinka morala vlada požeti tudi resna priznanja, so kar sami s prenagljenim razglasom namere, neusklajenostjo ter pritlikavimi volilnimi računicami naredili godljo, ki je projekt spremenila v novo vladno sramoto. Da je opozicija dejansko takoj zakokodakala s slaboumnostjo o preganjanju podeželja na račun mest, je bilo nepotrebno: vlada si grobek najbolj prizadevno koplje kar sama.
No, Državljanska lista za ta udarec partnericam ni ostala dolžna. Vsi v tej vladi imajo pravico do bebavega izletavanja s svojimi domislicami brez predhodnega razmisleka in koalicijskega usklajevanja, zakaj je torej minister Gantar ne bi imel? DL je zato odločno zavrnila njegov predlog interventnega zakona za utapljajoče se zdravstvo, po katerem bi denar črpali iz povišanja zdaj nižje prispevne stopnje »svobodnjakov«, iz avtorskih in podjemnih pogodb, sejnin, nagrad, dividend in najemnin. Češ da ni dodelan, da je pustil ob strani kmete, duhovnike, študente, upokojence… Upokojence? Ne po nemarnem omenjati gospodovega imena! Gospod Erjavec je namreč takoj skočil pod plafon. »A tako? No, potem pa nič, adijo, grem iz koalicije,« je rekel predsednik stranke, specializirane za odhajanja iz vseh koalicij.
In ker smo čakali, smo dočakali. Oglasil se je še Lukšič, ki je prepričan, da imamo dobrega finančnega ministra, a manj dobro finančno ministrstvo. Tam »ne naredijo napora, da bi pogledali, kje imamo še rezerve tako pri dotokih kot pri odtokih, najprej se lotijo velikih zadev, kot so na primer pokojnine in javni uslužbenci«. Ti ljudje so »zelo hitrih ukrepov in kratke misli«. Glede iztaknjenih mečev med Virantom in Erjavcem pa: »Konflikti, ki so zlasti med DL in DeSUS na tem področju, so legitimni, a je naloga ministra, da to rešuje.« Javno? Ali mora javnost res poslušati vse te poskuse »kratkih misli«? Ali se ne morejo najprej uskladiti in potem nastopati?
Očitno res ne vedo, kaj delajo. Mogoče jim bo bogec odpustil, državljani gotovo ne.