Ste se izgubili? Ne najdete več poti iz teh protislovij? Ne veste več, kaj je prav in kaj ni? Vrnimo se torej v tisti čas, ko je bila obljuba izrečena, v tiste zimske mesece, ko se je poleg udobno razpršene množice, ki je na predsedniških volitvah izvolila Boruta Pahorja, ter udobno konsolidirane množice, ki je branila in bo do konca sveta branila Janeza Janšo, pojavila tudi množica, ki je bila prepričana o nujnosti novega političnega zagona, ne da bi natanko poznala končni cilj.
Medtem ko sta tako Pahorjeva kot Janševa množica stavili na ideal, na dve različici popolnega politika (pri čemer je v očeh oboževalcev Janša brez napak zato, ker vse naredi prav, Pahor pa zato, ker vse naredi sicer malo, a ne preveč narobe), je protestna množica shajala brez vodje (kar spomnimo se, kako smešno so bili videti tisti, ki so se postavili za mikrofon). In ne le to – tudi na idejni ravni je bila v principu absolutno odprta. Kdor je bil pripravljen reči »gotof si« (uf, kako zastarelo se to sliši danes), je avtomatično postal član množice.
A ta absolutna odprtost, ko gre za načela, ima tudi svojo praktično hrbtno stran, namreč mnoštvo predlogov, kako odprtost sporočila ponovno zapreti, kako pojav politične množice ponovno osmisliti in ga vpeti v kategorije. Kaj je glavno? Nas motijo eni in isti obrazi? Nas moti korupcija? Nas moti Janševo neskončno moreče blebetanje? Nas moti ukinitev ministrstva za kulturo? Nas moti generacijski prepad? Smo še enkrat za osemdeseta ali bi raje končno gledali koga drugega? So stari mojstri za v smeti, za na oltar ali za v prve vrste? Nas motijo vsi? Nas moti, da nas motijo vsi? Bi radi zgolj »pravo« demokracijo ali nekaj drugega? So vsi isti ali je vendarle med njimi razlika?
To mnoštvo interpretacij pa za seboj nujno povleče tudi širitev možnih upravičencev do dediščine. In naj si o politikih mislimo vse najslabše, naj smo še tako prepričani, da živijo zaprti v svoje privatne svetove, si upam reči, da v odprtosti množičnega poziva po spremembi in menjavi politične paradigme nekateri politiki niso videli le avtoceste do vélike manipulacije, temveč so se dejansko in iskreno počutili kot člani množice. Tudi njih, pa četudi v še tako minimalnem obsegu, so protesti dosegli. In naj ne bo pomote – samo po sebi v tem ni nič slabega.
Problem je v izvedbi. In prav na to točko se umešča tista absurdna zaveza, o kateri sem govoril zgoraj. Alenka Bratušek ni bila imuna na proteste, vseskozi se jih je zavedala in jim skušala ustreči – in ustregla jim je, kot je vedela in znala, namreč z zavezo, da bo v roku enega leta v državnem zboru preverila svojo podporo.
Resnično, čeprav je bila absurdnost zaveze jasna že od samega začetka, je bilo v sami izreki te zaobljube in v suspenzu, ki se je z njo ustvaril, nekaj iskrenega in butasto svečanega. Vedeli smo, da gre, če jo beremo dobesedno, za popolno neumnost, a vseeno je vladI s to prazno obljubo uspelO ustvariti videz, da se noče postavljati kot čisto prava in absolutno legitimna vlada. V času, ko nihče več ni pristno verjel v kontinuiteto protestov, je v zraku še vedno visela ta nenavadna zaobljuba, poslednji relikt vstajništva – zaobljuba, za katero smo na popolnoma iracionalen način verjeli, da se bo izpolnila natanko 365 dni po nastopu vlade in ne enostavno »v roku enega leta«, kot je pisalo v koalicijski pogodbi.
In čeprav lahko Alenki Bratušek čestitamo, da nas je s prekinitvijo uroka vrnila v realnost, ji ne moremo čestitati za realnost, v katero nas je vrnila. Simpatično absurdna obljuba, s katero je vlada nehote priznavala svoj prekerni status, je zdaj postala instrument stabilizacije, sredstvo, s katerim naj bi bilo mogoče ukrotiti tako notranje kot zunanje koalicijske sovražnike.
Bi bilo res tako nemogoče igrati z malo bolj odprtimi kartami? Smo res preveč zahtevni, če pričakujemo, da se Janković ta hip izjasni, kaj bi rad – bi rad bil predsednik stranke ali ne in zakaj bi si to sploh tako zelo želel? Ima alternativne predloge ali je le siten? Pa Alenka Bratušek? Počne to, kar počne, iz nuje, veselja ali iz kakšnega drugega motiva? In da ne pozabimo – enaka vprašanja bi morali nasloviti na Lukšiča, Erjavca, Viranta, Novakovo in Bogoviča. Kaj hočete, kaj bi radi? Vam je fino v vladi ali bi radi ven? Uživate v opoziciji? Zakaj vas politika sploh mika?
Je res vredno, da se ob vsem, kar se na makro- in mikroravni dogaja v državi, ukvarjamo s tem, ali se v Pozitivni Sloveniji prepirajo ali ne? In ne le to – je res vredno, da se predsednica vlade ukvarja s prepričevanjem javnosti, da se v nasprotju s tem, kar prikazujejo mediji, v Pozitivni Sloveniji sijajno razumejo? Koga, ampak res, koga sploh zanimajo pomirjujoče zgodbice o stranki, za katero je jasno, da bi to postala šele v trenutku, ko bi se glavni akterji do konca sprli?
Že ob nastopu vlade je bilo popolnoma jasno. Namesto absurdne zaveze, ki je ni bilo mogoče izpolniti, bi bilo mnogo bolj smiselno politično upokojiti Zorana Jankovića, pa naj še tako brca. Pa ne zato, da bi Pozitivna Slovenija zasijala v polnem sijaju – temveč zato, da bi v stranki čim prej prepoznali nesmisel svojega obstoja. Pozitivna Slovenija je prehodna in zasilna stranka, ne more in ne sme se konsolidirati. In enako velja za vlado, stabilnost gor ali dol.
