Mama me je poklicala, ko sem imela do doma še štiri, pet ur vožnje s slovenskim javnim prevozom, odvisno od sreče s prestopanji in zamudo. Ravno je padla tema in bila sem zadovoljna, kajti uspel mi je prvi veliki met: v Ljubljano sem (s Primorskega) z avtobusom prispela tri minute PRED načrtovanim prihodom, kar je bil redko doživeti triumf. Tri minute so špukec v čas, a za osebo, ki mora v večernem času nadaljevati svojo pot iz Ljubljane v Jurovski Dol, so neverjetna skrinja zakladov. Namesto na potniški vlak Ljubljana–Maribor s presedanjem v Zidanem Mostu, s katerim lahko pot ob svojih najslabših izvedbah traja tudi štiri ure, mi je namreč uspelo sesti na hitro medkrajevno povezavo, razdeljeno na avtobus do Celja in potem hitri vlak do Maribora. Ne le da je bila ta povezava zame veliko hitrejša; omogočila mi je tudi, da sem lahko v Mariboru še ujela zadnji avtobus domov. Ki sicer za osemnajst kilometrov razdalje med krajema porabi 48 minut in 32 kilometrov (pelje pač še v vse sosednje doline) ter stane štiri evre in pol, a dobro. Teh nesrečnih detajlov ste bralke in bralci mojih besedil zdaj že navajeni, jaz pa tudi.
Avstrija
Komisija ugotovila: Racija na Peršmanovi domačiji je bila nezakonita
