Ljudje tudi umiramo. Umiranje je del življenja, tako kot so del življenja rojstvo, otroštvo, najstništvo, odrasla doba in starost. Zakaj imamo do umiranja, v nasprotju z ostalimi obdobji življenja, ki jih sprejemamo in štejemo za normalna, drugačen, odklonilen odnos? Um zahodnega »razvitega« sveta je vprašanja, povezana z umiranjem in smrtjo, zmogel rešiti zgolj tako, da jih je pospravil v predalčke z različnimi imeni: o umiranju in smrti ne govorimo, umiranje je grozljivo, umiranje je trpljenje, umiranje je poraz medicinske stroke … Toda strategija predalčkanja, temelječa na predsodkih, nam povzroča številne nepotrebne težave – ko se srečujemo z umiranjem in smrtjo, smo žalostni, strah nas je, nemočni smo in obupani, imamo občutek krivde in neuspeha.
V zahodnem svetu ljudje redko umrejo nenadoma, na primer v prometnih nesrečah, zaradi nenadnega srčnega zastoja ali obsežne možganske kapi. Večina, dobrih 90 odstotkov ljudi, umira počasi, zaradi kroničnih bolezni – raka, odpovedovanja organa (na primer slabega delovanja srca) ali krhkosti in demence. Umiranje je proces, ki traja nekaj dni (običajno dva do pet dni). Proces umiranja je pri starostnikih lahko podaljšan, traja lahko dva tedna. Ta proces je nepovraten, ko se začne, ga z ukrepi ne znamo zaustaviti, vselej se konča s smrtjo. Proces umiranja je posledica ugašanja delovanja vseh organov/organskih sistemov v organizmu.
Ko bom umiral, bo ugašalo delovanje mojih možganov. Obležal bom (če zaradi napredovale kronične bolezni ne bom obležal že prej), ne bo me več zanimala okolica. Ljudje, tudi moji bližnji, ki bodo prihajali k meni, ne bodo vzbudili moje pozornosti, želja po pogovoru in sodelovanju z njimi bo usahnila. Tudi interesa za hrano in pijačo ne bom več imel. Ne bom lačen, ne bom žejen. (Odlična novica – ne bom umrl zaradi lakote in žeje.) Hrane in tablet ne bom več zmogel zaužiti, tekočino le po požirkih. »Moj svet« se bo vse bolj ločeval od okolice in se zapiral vase. Zaradi ugašanja delovanja možganov bom vse manj buden. Nezainteresiranost za okolico se bo stopnjevala v zaspanost, zaspanost v dremavost, dremavost v nezavest. Ugašanje delovanja možganov bo vplivalo tudi na moje zavedanje. Zmožen bom le kratkotrajne pozornosti, le kratkotrajnih in preprostih pogovorov, vse manj bom razumel, občasno bom lahko zmeden, ne bom več govoril, ob koncu se ne bom zavedal ničesar več. Mirno bom ležal, prijetno mi bo, ko mi bodo usta ovlažili z nekaj kapljicami hladne vode, razveselil se bom žličke hladnega in sladkega sladoleda (okus se ohranja tudi ob zelo napredovali bolezni). Pomirjal me bo dotik mojih bližnjih. (Odlična novica, zaradi ugašanja možganov ne bom trpel.)
Dva dneva pred smrtjo bo koža mojih prstov, rok in nog pobledela, okončine bodo postale hladne. Postopno bo prebledela tudi koža drugod po telesu (znaki, značilni za ugašanje delovanja srca/obtočil, se običajno pojavijo dva dneva pred smrtjo). Zaradi hladnih okončin mi ne bo mraz. Po koži prstov, dlani, stopal, zgornjih in spodnjih okončin se bodo pojavile modrikaste lise. (Še ena odlična novica, zaradi ugašanja delovanja srca/obtočil ne bom trpel.)
Zadnji dan mojega življenja bo zaznamovan z neenakomernim dihanjem: trije globoki vdihi, deset sekund brez dihanja, nato počasno in plitvo dihanje, pa spet pospešeno dihanje … znaki ugašanja dihal. Opazovalcu se bo zdelo, da težko diham, v resnici mi neenakomerno dihanje ne bo naporno. V zadnjih urah življenja se bo neenakomernemu dihanju pridružilo še hropenje, lahko komaj slišno, lahko bolj glasno. Zaradi ugaslega refleksa požiranja ne bom več požiral sline, namesto v požiralnik mi bo slina zatekala v sapnik. Zaradi ugaslega refleksa izkašljevanja sline ne bom izkašljal, zastajala mi bo v sapniku. Vdihan in izdihan zrak bo ob prehajanju skozi slino v sapniku povzročal hropenje. Hropenje mi ne bo povzročalo neudobja. (Ponovno odlična novica, tudi zaradi ugašanja delovanja dihal ne bom trpel.)
Delovanje vseh organov/organskih sistemov bo ugasnilo, umrl bom.
V naši družbi je večinoma prisotno prepričanje, da normalni pojavi, značilni za proces umiranja, povzročajo trpljenje. V resnici pa pojavi, ki jih opažamo pri umirajočem, umirajočemu ne povzročajo trpljenja. Umirajoča oseba ne trpi lakote in žeje, ne trpi niti zaradi neenakomernega dihanja niti zaradi hropenja in tudi ne zaradi sprememb barve kože. Narava je poskrbela, da je proces umiranja povezan z vse večjo zaspanostjo in vse manjšim zavedanjem, zato bomo prehod v smrt prespali. Nas je umiranja še strah?
Za udobno umiranje ne bomo potrebovali veliko. Bližnji – osebje v domu starejših ali bolnišnici – bodo poskrbeli za nego, v trenutkih, ko bomo zbujeni in morda negotovi, bodo naša družba in podpora. Vlažili nam bodo suha usta, edini normalen pojav v procesu umiranja, ki je povezan z neudobjem.
Lahko pa se bo zgodilo, da bo umiranje namesto po umirjeni poti potekalo po nemirni poti, da bo povezano s trpljenjem. Zakaj? Nam bodo lahko olajšali trpljenje, povezano z nemirnim umiranjem? Znamo nemiren potek umiranja preprečiti? Vabljeni k branju čez 14 dni.
