Praksa ustavnega sodišča pri tovrstnih pritožbah je bila do zdaj izrazito restriktivna. Dimenzije te restriktivnosti lepo razkriva edini pozitivno rešen primer iz leta 2003, ki ga je uspelo medijem povleči na svetlo. Ustavno sodišče je pritožniku takrat v prvem odločanju zavrnilo zahtevo po prekinitvi zapora, čeprav je bil pritožnik v procesu, ki je zaradi teže kaznivega dejanja zahteval obveznega zagovornika, brez le-tega. Torej tudi očitna kršitev ustave ni zamajala odločno konservativnost ustavnega sodišča do tovrstnih pritožb. Pol leta kasneje je sodišče pritožbi ugodilo, vendar kar je ob tem zares pomenljivo, je dejstvo, da drugega primera pozitivno rešene prošnje za prekinitev kazni s strani ustavnega sodišča menda ni. Vsaj mediji ga niso odkrili, ustavno sodišče pa tovrstne evidence menda ne vodi.
Kje so razlogi za to nenadno spremembo? Zakaj in od kod nenadoma drugačen odnos v tem konkretnem primeru? Ustavno sodišče zapiše, da je razlog v dejstvu, da je »pritožnik poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v državnem zboru«. To seveda drži. Pravnomočno obsojeni politik zaradi korupcije, Janez Janša, je že tretji teden ponovno začasno poslanec v državnem zboru, ker je tako seveda odločilo to isto ustavno sodišče 21. novembra 2014, ko je do dokončne odločitve zadržalo izvršitev sklepa DZ o odvzetem mandata Janezu Janši.
Povedano drugače: ustavno sodišče je z začasno odločbo Janezu Janši začasno oziroma do končne odločitve vrnilo poslanski mandat, na katerega je bil izvoljen zaradi luknjičaste in absurdne zakonodaje, ki omogoča pravnomočno obsojenemu kandidirati na volitvah v državni zbor, in zaradi naših posebnosti v evropskem in širšem merilu, da pravnomočno obsojenega politika, ki je na prestajanju kazni zaradi korupcije, izvolimo v državni zbor. Nato je ustavno sodišče na osnovi te lastne začasne odločbe, s katero je Janezu Janši vrnilo politični status, izpeljalo tako rekoč filozofsko tezo, ki govori v parametrih večnosti in trajnosti, saj načenja vprašanja delovanja demokracije kot take. V odločbi je namreč zapisano, da je »dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti eden od temeljev demokracije (…) učinkovito delovanje zakonodajne oblasti pa je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote«.
Nič manj od tega. Implicitna teza ustavnega sodišča se torej glasi, in to brez pretiranega karikiranja, da brez Janeza Janše ni prave opozicije, brez prave opozicije, torej brez Janeza Janše, pa je ogrožen kar sistem parlamentarne demokracije kot take. Ne vem, če gledamo isto realnost in iste televizijske programe, vendar bolj pestre opozicije kot v tem sklicu vse od nastanka države menda še nismo imeli. Od ZL, ki s sindikati blokira premike z leve, prek ZaAB, ki po njihovih lastnih besedah kljub trudu ne najdejo programskih razlik z največjo vladno stranko, pa vse do NSi, ki je za večino državljanov te države trenutno najkompetentnejša desna opozicijska stranka. Vsa ta heterogena opozicijska druščina brez Janeza Janše, če sklepamo po odločbi ustavnega sodišča, ni dovolj, da bi zadostila kriterijem »dobro delujoče opozicije«, ki je »eden od temeljev demokracije« in s tem delovanje »državne oblasti kot celote.«
No, onkraj te ponovno in na nov način privilegirane politične kaste, ki jo je sodišče posredno vzpostavilo s svojo določbo, stojijo običajni državljani, ki si zamen trudijo razširiti in poglobiti perspektivo, da bi recimo končno dobili odgovor na vprašanje, kako se glasijo magične besede, da iz čarovniškega klobuka ne bi vsak mesec znova povlekli šop neplačanih položnic, davčnih izvršb ali celo napotil na prestajanje uklonilnih zaporov, ampak da bi tako kot gospoda, ki je ključna za delovanje demokracije v Sloveniji, vlekli iz klobuka kupčke gotovine nepojasnjenega izvora, s katero bi lahko stopili v avtomobilski salon in si kot dotični politik, ki je menda ključen za demokracijo v tej državi, kupili najdražji model znamke Volvo. Kljub poskusom, da bi si poglobili in razširili državljansko perspektivo, je s te strani rampe vse težje verjeti, da se ustavni sodniki, ki so seveda še kako človeški in smrtni, delijo zgolj po kriteriju zagovarjanja širjenja ali oženja pravic, težjega ali lažjega dostopa do ustavnega sodišča, na tiste, ki se držijo črk, in tiste, ki zagovarjajo širšo in kreativnejšo interpretacijo, na tiste, ki dojemajo funkcijo ustavnega sodišča kot službo, in na druge, ki ji pripisujejo poslanstvo itd. Vse težje je verjeti, da interpretacije stroke v tem konkretnem primeru ne določa ta ali ona norma, ta ali oni pristop, stil ali imanentni svetovni nazor, ampak povsem konkretno politično dejstvo, ki se nanaša na povsem konkretno politično osebo z imenom in priimkom.
Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je nedvomno eden od temeljev demokracije in s tem državne oblasti kot celote. To je dejstvo. Ali je Janez Janša ključen za delovanje opozicije v tej državi in posledično demokracije kot take, pa je stvar interpretacije. Zdi se, da bi v tem primeru večina državljanov te države spisala ločeno mnenje.
