In vendar je bil ta nesposobnež in nebodigatreba sposoben obdržati se na vrhu slovenske politike, odkar je še v starem režimu priplezal nanj. Nekako si je pokoril stranko in ji toliko časa puščal kri, da je sam postal njen edini razpoznavni znak. Če je levica sploh potrebovala grobarja, ga je gotovo našla v njem. Ne le zato, ker je uničeval politični jezik, politično mišljenje, imaginacijo in kulturo, in ne le zato, ker je onesposobil največjo stranko na levici, temveč tudi zato, ker je uspel zriniti s politične scene levo politično konkurenco. Podobno delo je na desnici opravil Janša, a medtem ko je Janša pritegoval intelektualce (kar koli že si mislimo o njihovih kapacitetah), jih je Pahor odganjal. Medtem ko je oni ustanavljal izobraževalne ustanove, je ta parazitiral na piarju.
Ko je Pahor pokopal levico (kar utegne biti desničarjem zdaj všečno, bo pa na dolgi rok teplo tudi njih), se je lotil »političnega združevanja«. To poslanstvo, ki si ga je naložil kar sam, se seveda prilega njegovemu fašistoidnemu pogledu na politične razlike in politični prostor in se udejanja kot korporativizem poklicnih politikov in njihovih prisklednikov. Njegova pripadnost ne velja nobeni posebni politični poziciji in zagotovo ne levici, temveč politiki kot privilegirani poziciji v družbi. Več kot kdo drug je prispeval h konsolidaciji politične elite (če smemo tako reči kasti poklicnih politikov) in k njenemu oblikovanju v posebno, enotno, od preostale družbe ločeno in njenim interesom nasprotno telo.
Predsedniške volitve so pokazale, da desnica ceni Pahorjevo politično delo in da ga je zanj poplačala. Podpira ga tudi Cerkev, ki se ji zdaj nasmiha aliansa z združeno politiko. V slogi med dvema gospodstvenima aparatoma je silna moč. A ostanimo pri politiki. Z izvolitvijo Pahorja je bil iz slovenske visoke politike odstranjen najbolj prominenten disonantni glas. Kar koli že si kdo misli o Türku, na vrhovih slovenske politike je ohranjal nekaj polifonije. Zdaj bo visoka slovenska politika govorila z enim glasom. Janša bo še naprej mračnjačil in Pahor se bo zdrizal, a to bo en povezani in združeni politični glas. Optimist bi v tem utegnil videti zapiranje političnega prostora. Bolj realistično bi bilo reči, da političnega prostora zdaj že skoraj ni več. Eno in drugo napoveduje samo totalitarizem. A kakor koli že, krog se zapira.
Brez Pahorja bi Janše že davno ne bilo več na oblasti. In brez Janše bi Pahor verjetno ne bil predsednik države. Zdaj sta na oblasti oba. Dobro zanju, slabo za nas. Predsednik vlade in predsednik države sta človeka v simbiotičnem razmerju. Nobeden od njiju nima ne znanja, ne perspektive in vizije, ne sposobnosti, ne političnih kvalitet in ne človeških lastnosti, ki bi bile potrebne za rešitev države. Ne eden ne drugi nista name nikdar naredila vtisa, da sta sposobna prepoznati javni interes, kaj šele služiti javnemu interesu. Eden in drugi sta konec koncev videti preokupirana sama s sabo. Enemu, kot se mi zdi, pride visoki državni položaj prav pri izogibanju roki pravice, drugemu, da bi se kazal. Državljani imamo od te politike samo izgubo – na celi črti, na vseh frontah.
In tako sem pri ključnem vprašanju: Kako je mogoče, da je bil Pahor izvoljen sredi protestov proti politiki, ki nam vlada? Kako je mogoče, da je bil prav v tem času za predsednika izvoljen človek, ki je zapopadek vsega tistega, zaradi česar imajo ljudje te politike dovolj in so šli na ulice?
Kaj je narobe s to politiko, nam je vsaj približno jasno. Izvolitev Pahorja kaže, da ta politika nima alternative. Ljudstvo je s tako volilno odločitvijo izvolilo politiko, iz katere ni izhoda in ki ne more ponuditi izhoda iz položaja, v katerem smo, iz tako imenovane krize. Ljudstvo je po vseh pravilih igre izvolilo politiko, proti kateri nastopa na ulici. Kaj je narobe z ljudstvom?
Se ljudstvo moti na volitvah ali se moti na ulici, ali je v takem stanju kot vrhovi politike – kliničnem? Ali gre preprosto za to, da tisti, ki volijo, niso tudi tisti, ki protestirajo? Potem je ljudstvo pač razdeljeno – in to tako, kot ga lahko razdeli le združevalno-povezovalna politika. Ampak če lahko verjamemo raziskavam, je bilo približno pol protestnikov prejšnji teden v Ljubljani za Pahorja in pol za Türka, obenem pa so zdaj vsi proti vsej politiki. Ne diskriminirajo, vsi politiki so enaki, vse bodo odnesli ven.
Lepo. To bi prav rad videl. Razlogov za nezadovoljstvo je že dolgo več kot dovolj, preveč, medtem ko ni nobenega dvoma, da se ti politiki ne bodo nikdar spremenili na bolje in da bodo vse morebitne spremembe, ki jih utegnejo vpeljati, le na slabše. Nobenega dvoma tudi ni, da se bodo oblasti oklepali do konca in da bodo za obrambo svojih privilegijev uporabili vsa sredstva. A vzemimo, da jih bodo ljudje naposled res odnesli ven. Tistega, kar bo potem, pa ne bi rad videl. Ne zato, ker se bojim, da bi katerega prebutali ali obesili ali kaj podobnega, tako kot se je dogajalo v podobnih situacijah v zgodovini. Temveč zato, ker se bojim, da bi jih potem znova volili.
