Kaj se je zgodilo? Če ste nestrpni, preskočite nekaj odstavkov; če pa imate vsaj malo potrpljenja, mi sledite v drugi zgodbi, v kateri namesto ne najbolj bistrega računalnika nastopa eden največjih slovenskih intelektualcev, akademik Drago Jančar. Tudi Jančar je, skupaj z vsemi državljani, ta hip postavljen pred odločitev: komu oddati glas na predsedniških volitvah? Je najboljši kandidat za predsednika Borut Pahor, Danilo Türk ali Milan Zver? Kako se odločiti?

Večina volilcev se odloča spontano, neposredno in po občutku. Jančar, nasprotno, se odloča po tehtnem premisleku in zahteva jasen kriterij. Ne zanima ga preprosti »kdo«, zanj je »kdo« le odgovor na »kaj«. Glasoval bo za tistega kandidata, ki se kar najbolj približa idealu predsednika. Kar pomeni: glasoval bo za tistega kandidata, ki nam v spomin prikliče podobo idealnega predsednika – namreč tistega, ki na prvih demokratičnih volitvah to ravno ni uspel postati. Takrat so bili ideali uresničljivi neposredno, zdaj jih moramo sanjati.

»Človek bi pričakoval, da se bodo na slehernih volitvah v Sloveniji vsi kandidati, ki si želijo pridobiti naklonjenost volilcev, sklicevali na svobodomiselno politično in intelektualno izročilo Jožeta Pučnika. V središču vrenja, ki smo mu bili priče in udeleženci  konec osemdesetih let, v središču tveganih odločitev v začetku devetdesetih, stoji ta izjemen človek, mislec, upornik in osrednja osebnost med 'founding fathers' slovenske države in demokracije. Vidim, da se ob sedanjih volitvah nanj sklicuje samo Milan Zver.« (www.sds.si)

O razlogih, zakaj so se prve volitve končale, kot so se končale, se še vedno krešejo mnenja. So bile volitve preprosto nepoštene ali je bil nepošten samo njihov rezultat? Je šlo za zaroto proti ljudstvu ali za zaroto ljudstva proti nastajajoči demokraciji?

Janez Janša – namreč tisti, ki je v roke prevzel operativo, tisti del posla, ki ga Pučnik ni želel sprejeti – se v tej dilemi vendarle nagiba za prvo možnost. »Ko govorimo o porazu dr. Jožeta Pučnika na predsedniških volitvah, je najprej treba povedati, da je veliko vprašanje, če lahko govorimo o dejansko svobodnih volitvah. Vsi smo se vseskozi delali, da so bile prve volitve leta 1990 volitve, ki so nekako zadostile vsem demokratičnim standardom, čeprav seveda ni bilo tako.« Zelo verjetno so bile nepoštene, a »ker za nazaj volitev ni možno nadzorovati«, tega ne more »empirično dokazati«. Vendarle pa meni, »da če bi bile razmere normalne, bi na tistih volitvah dr. Jože Pučnik z lahkoto zmagal« (www.pomurec.com, 31. maja 2012).

A konec koncev je dilema nebistvena, zgodovinski greh je bil storjen. Rezultati volitev so bili že takrat »slabi« – in to bi zdaj končno in za vselej veljalo popraviti. Vrniti se mora normalnost. In Jančar je tu zato, da nam prikaže tehnični postopek odločanja na volitvah, nekakšen priročnik za telebane, ki si želijo prave in normalne odločitve. Kaj je predsednik, je jasno – predsednik je Jože Pučnik. A ker ga ni več med nami, moramo izbrati tistega, ki se nanj sklicuje, ki se z njim identificira in se postavlja kot njegov dedič. In tej načelni odločitvi – ki je, sledeč zgodovini, lahko samo takšna in natanko takšna – sledi empirični del. Ko si ogleduje kandidate, se Jančar ne odloča po predsodkih, ne zanima ga, ali je prvi med njimi kandidat nove, drugi stare levice, tretji pa kandidat pravih pomladnih strank. Ne zanimajo ga stališča, ki jih zavzemajo, ne zanima ga, kaj si mislijo o zlatem pravilu, slabi banki in državnem holdingu, kaj si mislijo o spremembi referendumske zakonodaje ali o pokojninski reformi. Ne zanima ga, kaj si mislijo o krčenju v kulturi in znanosti, ne zanima ga, ali hodijo k maši ali ne. V splošnem ga njihove besede sploh ne zanimajo – edino, kar šteje, je sklicevanje na Jožeta Pučnika.

In glej, glej, eksperiment pokaže, da je med kandidati natanko en, ki ustreza zahtevi, ki je bila dana v prvem koraku. Kandidat, ki ga bo obkrožil, je, normalno, lahko samo Milan Zver. O tem, kaj bi se zgodilo, če bi tudi druga dva kandidata sprejela njegov nasvet, spoznala zmoto in se začela sklicevati na Jožeta Pučnika, se ne sprašuje. Pa vendar, bi v tem primeru še lahko zatrdil, da bo njegov »skromni volilni glas« šel Milanu Zveru? Bi iznašel nov kriterij ali bi obkrožil vse tri? Bi oddal neveljavno glasovnico ali pa bi ga, še vedno tuhtajočega, ob sedmih zvečer vljudno pospremili z volišča?

A ker je jasno, da se to ne bo zgodilo (čeprav pri Pahorju nikoli ne veš, morda v drugem krogu), se vrnimo k našemu nesrečnemu računalniku. Spomnimo, sesedel se je, ko je skušal odgovoriti na vprašanje, ki ga Jančar vzame kot skriti postulat: kaj je Jože Pučnik. A sesedel se ni zaradi preobilja nasprotujočih si interpretacij o Pučnikovi vlogi v slovenski zgodovini. Zanj vse to še vedno spada pod kdo, prepričan je, da so to le subjektivna mnenja, zato vam jih zlahka prebere, naprej prvo, pa drugo in tretje. Težava je bila v tem, da je vprašanje vzel povsem dobesedno, hotel je enoznačno odgovoriti na »kaj«, a je našel dva odgovora, dva tako enakovredna odgovora, da se ni mogel odločiti, katerega bi postavil na prvo mesto. Je Jože Pučnik letališče, ki je na naslovu Zgornji Brnik 130 A, ali raziskovalni inštitut, ki domuje na Hribarjevem nabrežju 13 – to je bila dilema, ki ga je pokopala. A ironija je v tem – in zato se nam revež tudi smili –, da je v svoji faktografski omejenosti videl pravilno. Jože Pučnik je resnično oboje hkrati. Je inštitut in je letališče. Je ime notranje in zunanje konsolidacije. Je ime izobraževanja notranjih kadrov in reklama prave vere. Je ime partije (saj veste, katere) in je ime države (saj veste, kakšne).