Naš predsednik države sicer ne govori veliko, pravzaprav govori zelo malo, pravzaprav o ključnih in pomembnih stvareh v družbi sploh ne govori, kar pa ne pomeni, da ni polno zaposlen. Poglejmo samo minuli teden. V torek je predsednik republike priredil sprejem ob dnevu slovenskega znakovnega jezika v Republiki Sloveniji, v četrtek se je udeležil konference ob 25. obletnici sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah, v petek je obiskal poplavljena območja občine Stari trg pri Ložu in občine Ilirska Bistrica z vasmi Knežak, Bač in Koritnice, ki so utrpela največjo škodo ob nedavnih padavinah, v soboto se je predsednik udeležil 28. pohoda po Levstikovi poti od Litije do Čateža, danes bo na posebni slovesnosti vročil državna odlikovanja, jutri bo zaprl dvostranska srečevanja z nemškim političnim vodstvom in bo po srečanju Merklove s Cerarjem na uradnem obisku v Sloveniji gostil nemškega predsednika Gaucka. Predsednik je torej polno aktiven in če dodamo, da je pravkar (ponovno) pretekel maraton, lahko mirno zaključimo, da je tudi v polni formi.
Obstajajo različna obdobja in družbeni konteksti, ko je visoka simbolna prisotnost predsednika države manj pomembna, ko je pravzaprav boljše, če se zapre vase in skrije svoje visoko kalorične bisere pred pogledi navadnih smrtnikov. Seveda obstajajo tudi druga obdobja, v katerih je beseda predsednika pomembna, obstajajo družbene situacije, ki kar kličejo po besedah z visoko simbolno težo. Eden redkih konsenzov v tej družbi je, da smo že kar nekaj časa do vratu potopljeni v turbulentne, zmedene, skoraj prevratne čase, da smo sredi zaključevanja občutljivih procesov, sredi vzpostavljanja nekih novih kriterijev oziroma, kot se moderno reče, sredi redefinicije vrednot. Tišina predsednika republike, s katero nas nagovarja, zato nikakor in v nobenem primeru ne more biti naključna. Njegov molk daleč presega politiko nekomentiranja delovanja posameznih institucij pravne države in nasploh politični stil nevmešavanja. Enostavno ni drugega odgovora, kot da je doslednost, vztrajnost in celo brezkompromisnost tišine, s katero nas nagovarja, globoko pomenska.
Preden pa se lotimo ugibanja, s katerim odtenkom tišine nas predsednik nagovarja in kaj nam s tem sporoča, velja poudariti pomembnost odgovora, ki ga ne poznamo. Opravka imamo namreč z osebo, za katero nam vsekakor ni vseeno, nasprotno. Naš Borut je trdno na vrhu priljubljenosti slovenskih politikov, in to ne glede na to, ali kaj naredi, ali pa ne naredi nič, ne glede na to, ali kaj reče, ali pa – kot v večini primerov – raje ne reče nič, ne glede na to, da mirno spregleduje serije pomembnih dogodkov, procesov, dogajanj in obratov, nato pa se prikaže v neki pekarni, pri šiviljah, na drsalkah ali na maratonu, da bi že trenutek zatem ponovno poniknil v svoj skrivnostni in misteriozni svet tišine. Odgovor je vsekakor pomemben, ker naš Borut preživi vse bitke, ker po vsaki klofuti trmasto nastavlja drugo lice, ker in celo med klofutanjem mirno in odločno pili svojo protokolarno formo, s katero, se zdi, permanentno raste. Odgovor je pravzaprav več kot pomemben, saj je naš Borut ena redkih zvezd severnic na slovenskem političnem nebu, ki je v veliki večini sestavljeno iz hipnih zvezdnatih utrinkov.
Torej: kaj nam predsednik države sporoča s svojo tišino in molkom? Zakaj nas je tako rekoč zapustil v teh turbulentnih, zmedenih in brenčečih časih? Je dokončno obupal nad nami? Je predsednik kot najbolj dialoška oseba v slovenski politiki izgubil še zadnje upanje, da lahko kot družba še kakor koli napredujemo? Ali je še kaj hujšega? Nas predsednik zanemarja? Celo ignorira? Je tako zelo razočaran nad nami, da mu je že vseeno? Nas mora skrbeti? Je predsednik potrt? Ali predsednik razmišlja? Mogoče počiva? Gre za tišino modrosti? Smo tik pred izpolnitvijo obljube, ki jo je dal ob nastopu funkcije, da bo – pa naj stane, kar hoče – »našel odgovore na vsa vprašanja državljanov in njihove dileme do konca mandata«? Ali gre zgolj za praktično tišino z uporabno vrednostjo, ki ne izpusti priložnosti za to, da je lahko tiho?
Kakršen koli je že odgovor, seveda ne moremo privoliti, da gre za tisti odtenek tišine, ki predstavlja zgolj praznino, malo ali nekoliko večjo smrt, votlo in brezvsebinsko odsotnost, kapitulacijo ali poraz. Pred temi možnostmi nas seveda upravičeno in nujno grabi groza. Zato mila in hkrati goreča prošnja predsedniku države, naj za trenutek odloži delo, torej fitnes in častna pokroviteljstva, in naj nam, zmedenim državljanom, dovoli mali pogled v skrivnostno in zgoščeno tišino, s katero se je obdal, naj ranjenim in napadanim institucijam, oslabljenim in vzpostavljajočim se sistemom, kriterijem in normam v prostoru, nameni besedo ali dve.
