Znanstveniki si niso enotni v tem, kdaj naj bi se holocen končal in začel antropocen. Najverjetneje v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Od takrat dalje bodo kamnine zaradi človekovega vpliva na okolje in podnebje vsebovale precej plastike, zavoljo jedrskih poskusov pa tudi radioaktivne izotope. Ker je Slovenija na stiku Alp, Dinarskega gorovja, Sredozemlja in Panonske nižine, je geološko raznolika in ima bogato biodiverziteto. V Sloveniji živi 37.000 vrst različnih organizmov, se pravi rastlin, gliv in živali. Živali je 65 odstotkov, med njimi je tri odstotke vretenčarjev, h katerim prištevamo človeka. Ravno zaradi delovanja človeka je verjetno, da drvimo proti šestemu množičnemu izumrtju vrst, ki ga utegne povzročiti hiter upad raznovrstnosti življenja na Zemlji. Na to nas opominja 22. maj, mednarodni dan biotske pestrosti.
Sloviti David Attenborough, angleški zagovornik narave in novinar, ki je v dolgi karieri posnel na desetine dokumentarcev, je pred kratkim praznoval 99. rojstni dan. Zanimive strategije varovanja okolja navaja v poljudni knjigi Življenje na našem planetu. Moje pričevanje in videnje prihodnosti (Učila, 2021). Nekateri ukrepi naj bi bili primerni za razviti svet, kjer bi rast bruto domačega proizvoda morali zamenjati drugi kazalniki uspeha, nekoliko drugače pa bi se zadeve lotile tako imenovane države v razvoju. Attenborough opozarja, da je leta 1937, ko mu je bilo enajst let, na Zemlji živelo 2,3 milijarde ljudi, na planetu pa je preostalo 66 odstotkov divjine. Leta 2020 nas je bilo že 7,8 milijarde, divjine le še 35 odstotkov. Poudarja, da je pred nami izziv, ki je zelo preprost, hkrati pa neznanski: izboljšati življenje ljudi po vsem svetu in sočasno zmanjšati naš vpliv nanj.
Attenborough predlaga, da si vsaka država tako kot Nova Zelandija za cilj postavi profit, prebivalstvo in planet, prebivalcem omogoči tako visoko življenjsko raven kot Japonska, se loti revolucije obnovljivih virov kot Maroko, poskrbi za morja kot Palav, goji rastline tako učinkovito kot nekateri na Nizozemskem; če bi uživali tako malo mesa kot Indijci, spodbujali oživljanje narave kot Kostaričani in jo spustili v svoja mesta kot Singapurčani, bi lahko celotno človeštvo živelo v ravnotežju z naravo.
Že dolgo se sprašujem, zakaj opozorila naravoslovcev, okoljevarstvenikov in drugih razumnikov jemljemo precej brezbrižno. Več kot očitno je, da na prihodnost ne bomo vplivali s papirnatimi slamicami za limonado, s katerimi smo nadomestili plastične. Življenje posameznega človeka na Zemlji ni dolgo, četudi živi sto let in več. Svojih starih staršev se še spomnimo, že njihovih staršev bore malo. Smo edino živo bitje, ki si sploh lahko predstavlja prihodnost, a kljub temu razmišljamo, če že, o življenjskih pogojih naših vnukov, kaj dlje pa ne. Je naše kratko življenje prepreka, da bi delovali v korist prihodnosti, v kateri nas ne bo? Mogoče nas zanima izključno to, kar izkusimo na lastni koži. Osrednje vprašanje varovanja okolja je, kako zmanjšati vpliv osebnih interesov, ki so glavna ovira za učinkovite okoljevarstvene politike.
V zadnjih desetih letih sta postala zeleni prehod in trajnostno delovanje že skorajda modni besedni zvezi. Trenutno sta manj v ospredju, ker kar naenkrat razpravljamo predvsem o pospešenem oboroževanju razvitega sveta. O varovanju planeta smo sicer govorili veliko, postorili malo. Leta 2022 so kustosi Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Galeriji Cankarjevega doma pripravili izvrstno prirodoslovno razstavo V vrtincu sprememb, ob kateri so napisali poučno monografijo Presenetljivo življenje. Ker sem za ta zahteven projekt morala pridobiti dodatna sredstva, sem se kakšno leto pred odprtjem srečala s številnimi sogovorniki. Pripovedovala sem jim o ogroženi biodiverziteti Slovenije, o metulju gorski apolon, o alpskem svizcu, o sršenarju, ki je ptica ujeda, o školjki veliki leščur in podobno. Nikogar ni prav dosti vznemirilo. Nazadnje sem jim omenila, da je v Sloveniji ogrožena tudi rdeča pikapolonica in da ne vem, kdo nam bo v prihodnje prinašal srečo, če je ne bo več. To pa je ganilo vse po vrsti.
Zakaj nas prizadene usoda rdeče pikapolonice, metuljev, školjk in ptičev pa ne toliko, mi ni povsem jasno. Mogoče se nam je globoko vtisnila v zavest, ker smo v otroštvu varčevali v hranilnikih z njeno podobo. Verjetno vpliva staro verovanje iz ljudskih legend, da je božja žuželka, ki prinaša upanje in srečo. Podobno kot štiriperesna deteljica, ki se je razveselimo, triperesne pa ne. Razmisliti velja, ali pri zagovorništvu ekoloških vsebin vplivanje na čustva ni celo pomembnejše od stvarnih podatkov. Srečanja med svetovnimi politiki in švedsko najstnico ter aktivistko Greto Thunberg so bila recimo prava farsa. Pomembni odločevalci sveta so se kar naenkrat obnašali tako, kot da bi jim šele skandinavska Pika Nogavička prva na svetu odprla oči, ko jim je povedala, da je smetenje okolja hud problem. Pred tem je šla večina znanstvenih argumentov skozi eno uho noter in skozi drugo hitro ven, za kar so seveda poskrbele tudi različne vplivne interesne skupine.
Ljudje smo razumna bitja. Vendar precej manj, kot si domišljamo.
