Na tem mestu se seveda ne bom sramotil s presojo, kdo ima v tem konfliktu prav in kdo ne – pa ne le zaradi spodobnosti, temveč zato, ker v jedru sploh ne gre za osebni konflikt, temveč za znamenje določenega strukturnega nerazumevanja, ki se je v zadnjih mesecih vzpostavilo v polju, ki so ga zarisali protesti. Medtem ko se na ravni osebnega konflikta ne morem enoznačno opredeliti (tudi sam sem načeloma skeptičen do izraza tranzicijska levica), pa nimam nikakršnih težav pri izbiri strukturne pozicije: levica, ki ji Videmšek pravi tranzicijska, je dejansko gotova; iskanje vzorcev v osemdesetih in letu 68 je vsaj toliko (in upal bi si reči: bolj) neproduktivno kot iskanje navdiha v Dražgošah (ki imajo vsaj to prednost, da so simbol in ne domišljijski prostor nekdanje osebne slave); imperativ kulturnih protestov je zgrešen, ker je njegov pravi avtor nekdanja oblast; ograja me moti kot ograja, moti me tako tista na trgu kot tista okrog vstajniškega odra, moti me bolj kot petarde in enako kot policisti, ki se oblačijo le še v bojne uniforme in civilne preobleke.

To je pozicija, ki je danes pogosto neupravičeno označena kot nekonstruktivna in kritizerska. A če iščemo razloge, čemu je očitek neupravičen, če torej iščemo bistvene elemente omenjenega strukturnega nerazumevanja, ki se je ob zmerljivki prevedlo v osebni konflikt in v nominacijo za Jurčičevo nagrado, jih ne smemo iskati v ozadju. Elementi so že tu, najdemo jih prav v konfliktu in zmerljivki, le da so koordinate na strukturni ravni nekoliko zamaknjene: tisto, česar del zunajparlamentarne levice ne more in noče razumeti, so strukturni očitki, ki so zgolj provizorično formulirani z ostrimi besedami in zgolj provizorično naslovljeni na konkretne skupine in posameznike (po modelu »gotof si«). Ali drugače, napaka, ki jo pri tem zagrešijo, je prevod provizoričnega osebnega konflikta v dejanski osebni konflikt – v spopad, ki tvori osnovo za pridigo o nujnosti »brzdanja egov« ter pragmatične tolerance do zaslužnih modrecev, brez katerih se bo potencial protestov vsaj izčrpal, če že ne pretvoril v »totalitarizem«.

Pri tem pa ne gre le za zgrešeno argumentacijo, po kateri je pragmatičnemu boju zoperstavljen slamnati mož radikalne in na neuspeh obsojene »revolucije« (kot da pragmatična politika možnega že vsaj petdeset let ne bi bila edina forma politike, katere največji dosežek je napredujoče nazadovanje), temveč za – če že hočete – nerazumevanje etike množice. Množica morda lahko pelje v lepši svet, a sama na sebi ne more in ne sme biti lepa. Množica ne nastane zato, ker bi si posamezniki, ki jo tvorijo, to želeli, ne nastane po volji, temveč po nujnosti – kot manifestacija družbenega antagonizma. V tem pa, da ne bo pomote, ne gre za golo herojsko gesto tistih, ki vedo, kaj je prav, temveč za v strogem smislu neosebno odločitev, za odločitev sistema na točki njegove zadrege (in v tem smislu ima Slavoj Žižek prav, ko opozarja, da so prav protestniki tisti, ki prepoznavajo nemožnost večnega ohranjanja statusa quo obstoječega političnoekonomskega sistema – in nič več kot to).

In če množico kot manifestacijo družbenega antagonizma razumemo v tem smislu, če jo razumemo kot simptom vsega dobrega in vsega slabega, postane jasno, da je ni mogoče enostavno kultivirati. Lahko se še tako trudimo, a histerični kašelj nikoli ne bo zvenel kot blagoglasna melodija, obrazni tik nikoli ne bo videti kot zapeljiva gesta filmskega igralca in napad panike nikoli ne bo prostor umetniške kreacije – in prav na isti način je tudi množico najprej nujno vzeti takšno, kot je, v celoti njene artikulacije, tudi tam, kjer se nam v svojih gestah zdi neestetska, grda in prostaška. Ko preklinja, preklinja sistem, in ko pravi gotof si, artikulira sistemski problem, ki ga v normalnem stanju nismo mogli videti in izreči. To pa velja tudi za njene derivate v javnem diskurzu. In resnično bi bilo dobro, če bi kontekst, ki so ga oblikovali protesti, skušali razumeti kot provizorični kontekst, kot kontekst, kjer so provokacije resnično zgolj provokacije, na sebi brezvsebinske geste, ki niso niti dobre niti slabe, temveč delujejo kot vzpodbuda za ponovni premislek o naših lastnih, na videz večnih pozicijah in sistemskih problemih.

In v tem smislu je zdaj čas, da tudi na drugi strani poiščemo manj ekscesne in na videz bolj nevtralne tarče. Druga stran niso le Jurčičevi nagrajenci, temveč tista osnovna medijska formula, ki se ponaša z nepristranskostjo, dejansko pa ves čas normalizira nenormalno ter k besedi pripušča ljudi, ki izumljajo recepte za bolezni, ki so jih sami zakuhali. Bolj kot vsako rumeno trobilo je problematično najbolj vsakdanje in nevtralno poročanje, ki zaradi nevednosti in pretirane vljudnosti vzdržuje sistemske kletvice in posameznike, ki so bili le dan prej že razglašeni za gotove, pa jim je vedno znova ponujena še ena priložnost. To je problem, kjer sta »levo« in »desno« resnično le nebistvena predznaka. In to je problem, ki bi si dejansko zaslužil nominacijo za Jurčičevo nagrado. Še več, to je problem, ki bi si zaslužil Jurčičevo nagrado za življenjsko delo.