Svetovna vojna je povzročila strahotno uničenje ljudi, bivalnega in gospodarskega okolja, prenova pa ni zahtevala le mobilizacije vseh političnih, ekonomskih in človeških moči, ampak je potrebovala tudi nov etični temelj, v katerem nobena moč ni smela prevladati. Ne le svojevrstno politično ravnotežje med zavezniki in poraženci ter med kapitalističnim in socialističnim blokom, tudi ravnotežje med kapitalom in socialno pravičnostjo je bilo za uspešno obnovo ključno, če naj ljudje zgradijo »novi svet«. Spoznanje, da sta revščina in brezpravnost ne le humus za revolucije, ampak tudi za totalitarizme, je bilo splošno sprejeto.
Kapital je na te pogoje pristal, ker je bil tudi sam na kolenih in je potreboval večjo potrošnjo. Šele v 70. letih, ko se je njegova rast ustavila in ko se je hladna vojna začenjala tajati, je ugotovil, da je čas za ukrepanje. Sprožil je krizo. Ta kriza je prvič pokazala na priročnega »krivca«: napihnjen, len, neučinkovit javni sektor in »nerazumne« delavske pravice, kot so pokojninska in zdravstvena varnost, dopusti, regresi, bolniške, malice, ves ta »luksuz« le slabi kapital in s tem upočasnjuje družbeni razvoj. Javni sektor je bil razglašen za proračunskega zajedalca, saj je pomenil tudi sindikalni standard za pravice v zasebnih podjetjih. Začela se je njegova demontaža, privatizacija, predvsem v ZDA, a tudi v zahodni Evropi.
Med »luksuznimi pravicami« delavcev se je v ZDA že v 70. letih pojavilo vprašanje obveznih pokojninskih vplačevanj delodajalcev, zato je bila privatizacija celih segmentov javnega sektorja (šolstvo, zdravstvo, številni servisi z javnimi pooblastili) ne le novo polje dobičkov, ampak tudi priložnost, da podjetja stresejo breme pokojninskega zavarovanja na pleča delavca; ta se lahko – ob enaki plači – odloči za prostovoljna rentna vplačevanja. Plača se je tako postopno začela spreminjati nazaj v mezdo, v plačilo za zgolj efektivno delo, kapital je nehal biti družbeni partner, kot »nevtralni« biznis se je izvzel iz družbene pogodbe in jo v celoti prepustil državi. Ta je prostovoljno prevzela nase vso socialno (ne)skrb, hkrati pa se je odrekla tudi ustrezni obdavčitvi kapitala. Tu smo danes.
Ljudje, ki so se zaposlili do sredine 70. let, so zadnja generacija, ki je/bo, če vmes ni izgubila zaposlitve, dočakala upokojitev po vsaj približno dogovorjenih pogojih. Vse kasnejše generacije bodo doživljale ne le nenehni odmik časa upokojitve in nenehno manjšanje plač in potem pokojnin, ampak tudi popolni bingo naložb v zasebne rentne zavarovalnice. To pomeni, da bomo kmalu družba, kjer bo večina celotne populacije starih in nebogljenih ljudi postala socialno odvisna, ne glede na to, ali bodo oddelali (vse višjo) polno delovno dobo in ali bodo imeli vplačane vse pokojninske prispevke.
Da smo na to pristali, nam je neoliberalna paradigma že od krize 2008 naprej dopovedovala, da so upokojenci zajedalski privilegiranci. Tisti, ki mladini kradejo prihodnost. Prva je to mantro pri nas začela klika mladoekonomistov, za njo so ji pritegnili politiki, nato novinarji. Od včeraj na danes je, ob vsem, kar so povzročili privatizacija, denacionalizacija, menedžerska uničenja firm in svetovna kriza, postala glavna krivka moja mama. Ali vaš oče. Tvoj dedek. Vsi tisti, ki zdaj posedajo doma, v obrabljenih naslanjačih grejejo svojo revmo, si lupijo svoje dnevno jabolko in gledajo tv žajfnice. Ki imajo pokojnine točno toliko, da gredo vsako leto še za en konec tedna v toplice, da otrokom kuhajo nedeljska kosila in vnukom stisnejo v roko majhen bankovec. Ti razsipni privilegiranci in vsi mi, ki še imamo službe, se moramo mladim, oropanim prihodnosti, opravičiti, je napisal neki novinar. Tako sveta preproščina s prstom pokaže na grešnega kozla.
Tako je neliberalna sodrga, ki se gre svetovni in lokalni ekonomski casino, po vsem svetu uspela zasejati še en strupen plevel, ki ga pasejo naivneži: medgeneracijski konflikt. Ta pride prav politiki, ki je zakrivila izginevanje denarja iz pokojninskih skladov in prezgodnja upokojevanja, še predobro pa tudi ve, koliko v resnici znaša večina teh »lepih pokojnin«. Podpihujejo ga mediji in nasedli so mu tudi sindikati, ki napovedujejo »vojno«(?!) »Erjavčevim« (ki iz situacije seveda kuje politični dobiček), kot da njihovi člani ne bodo že jutri v pokoju. Nasedla je srednja generacija, ki ob lastni negotovosti pozablja, da bi ob zmanjšanju pokojnin morala finančno skrbeti še za starše, ne le za brezposelne otroke. In v stiski so nasedli mladi, ki čakajo na njihova stanovanja. Vsak na svojih barikadah so pozabili na temeljno človečnost (jih bomo odnesli na goro?), pozabili, da se pravičnosti ne gradi tako, da se enim odpravi pravice, za katere se drugi borijo, in da se lahko le povezana solidarnost vseh prizadetih družbenih skupin upre brutalnosti sistema. Predvsem so pozabili, kdo jim je ta prepir podtaknil: tisti, ki bo v tej »vojni« lažje vladal.