»Nekaj morajo delati« moja oma namreč reče tudi v primeru najbolj častnih ne-izbir, recimo za mame samohranilke, ki poleg svoje redne dopoldanske službe popoldne in zvečer še čistijo pisarne v Avstriji, »na črno«, »na roko«, da bi se lahko prebile skozi mesec. Ali pa za smetarje, ki po mnenju moje ome opravljajo sila nujen, in zato resnično čist poklic, čeprav smrdi. Ali pa je čist ravno zaradi smradu.
A ko moja oma stavek iz uvoda izreče v teh dneh, ga le redko izreče z mislijo na ljudi, ki so prisiljeni opravljati slabo plačana in težaška dela, ker morajo poskrbeti zase ali za svoje družine. V teh dneh, tednih, mesecih tovrstni komentarji iz njenih ust letijo drugače, pikro in z žalostnim nasmeškom, ki v najbolj skritih očesnih gubicah skriva prezir, jezo in globoko zgroženost nad resničnostjo tega sveta. »Da moram doživljati tudi to! Nikoli si ne bi mislila. Mar bi umrla pri sedemdesetih, včasih si mislim, da bi bilo veliko bolje.«
