Nikjer se preference oblasti ne kažejo bolje kot v konkretnih predlogih zakonov in drugih aktov. Vzemimo zbirko 64 predlogov, kaj naj bi vseboval novi zakon o visokem šolstvu. Eden najbolj problematičnih je ta, da bi prestavili večino visokošolskih učiteljev med prekarne delavce (19. predlog). Prekarnih delavcev je že brez tega veliko in njihov status v sistemu je povsem nedoločen, da o pravicah ne govorimo. Ne bi najprej uredili tega, preden vržejo v isto luknjo še celo množico ljudi? Že pri tem težko spregledamo antisocialne težnje. A postane še huje.
Zbirka kar poka od neoliberalizma. Kot viri financiranja univerz so omenjene donacije in spin-off podjetja (37. predlog). Zlahka vidimo, kaj imajo v mislih predlagatelji: univerze bodo ustanavljale podjetja in se financirale iz njihovih prihodkov (zlasti na osnovi patentov). Kdor ne misli, da je to navadna fantazija, se ji vdaja tudi sam. Gotovo se lahko kaj takega enkrat ali dvakrat na desetletje res posreči, toda delati iz tega normo je samomorilsko. Donacije so kot »sistemski« vir za financiranje javnih visokošolskih zavodov tako ali tako nesprejemljive, zasebnih pa se bog usmili (ker znanost ne bo v pomoč), če bodo odvisne od donacij. Če so tu na delu kakšne vrednote, jih je mogoče izraziti le v trdni valuti. Vzor je očitno ameriški visokošolski sistem, a ne kot tak, saj je povsem izvzet iz konteksta, temveč kot ga sanjajo predlagatelji. Ne morem drugače kakor skleniti, da nam sistematično vsiljujejo samomorilske fantazije in trajen konflikt interesov. To so njihove »ameriške sanje«.
Skoraj komičen je predlog, kako naj bi bili sestavljeni upravni odbori tako univerz kakor njihovih samostojnih članic in drugih (samostojnih) visokošolskih zavodov (8. in 10. predlog, posebej za univerze in fakultete – to lahko vzamemo kot izhodiščno redundanco, ki zaznamuje ves predlog). V vsakem upravnem odboru naj bi sedelo devet članov. Tri imenuje ustanovitelj, tri mesta si delijo študent in dva zaposlena, tri mesta pa si delijo predstavnik lokalne skupnosti in dva predstavnika organizacije, ki je nepotrebna celo sama sebi: gospodarske zbornice. Ta ljubiteljska organizacija, ki prodaja svoje poslopje, ker jo zapuščajo člani, z visokim šolstvom pa ima približno toliko opraviti kot modelarski klub z letalskim prometom, naj bi zdaj sedela v približno osemdesetih upravnih odborih, kolikor je v državi visokošolskih zavodov.
Gospodarski zbornici se očitno obetajo boljši časi, vsekakor boljši kot visokemu šolstvu. Pomislili bi, da so predlagatelji prav to tudi hoteli. Tako rekoč ubiti dve muhi na en mah: vriniti »gospodarstvo« v visoko šolstvo in okrepiti zbornico, ki lahko s tem, da postane igralec na visokošolskem igrišču, postane mogoče malo zanimivejša za članstvo. Toda predvidimo lahko tudi dva problema. Eden je, da bo táko članstvo, ki ga bodo motivirala mesta v upravnih odborih visokošolskih zavodov, nekoristno, če ne škodljivo. Drugi je ta, da je zbornica po strukturi birokratska organizacija, to pa je diametralno nasprotje podjetniške iznajdljivosti, ki naj bi po viziji ali, natančneje, halucinaciji predlagateljev v prihodnje vodila (tudi) visoko šolstvo.
Če mislite, da je visoko šolstvo steber izobražene družbe, premislite še enkrat. Novosti v predlogih novega zakona imajo več opraviti z ekonomijo kakor z izobraževanjem. Vpeljava prisklednika v osebi gospodarske zbornice se spogleduje s konceptom »javno-zasebnega partnerstva«. Kar koli si mislimo o tem konceptu (svoje dvome sem izrazil v prejšnji kolumni), ni strahu (ali upanja, kar je pač komu bližje), da bi se mu resno približali. Od »partnerstva« bo ostalo le to, da se bo nekaj nekompetentnih birokratov, pomotoma imenovanih gospodarstveniki, za svoj račun ali za račun koga tretjega vtikalo v visokošolsko izobraževanje in si ga sčasoma mogoče tudi podredilo. Nočem reči – daleč od tega –, da v visokem šolstvu ni česa kritizirati. A ena od težav je prav vse hujša birokratizacija. Zato si lahko po poti takih predlogov obetamo le polomijo. Zveni preveč katastrofično? No, prav: zgolj še eno polomijo.
