In vendar smo težko popolnoma brezbrižni do inovacijskega angažmaja slovenskih podjetij, kljub temu da stvari niso dosegle kritične meje v javni percepciji. Težava je v tem, da se praktično vse dosedanje gospodarske strategije Slovenije in vizije prihodnosti, ki nam jih slikajo politika in gospodarstveniki, zanašajo na inovacijski preboj. Časi, ko se je naše gospodarstvo naslanjalo na razmeroma poceni in učinkovito nekvalificirano delovno silo, so za nami, pred nami pa naj bi bila doba agilnih inovacijskih podjetij, ki bodo, z nekaj malega sreče, tu in tam kakšno komponento še proizvajala v Sloveniji. Te vizije prihodnosti pa trenutna inovacijska dejavnost ne napoveduje. Kljub medijski vnemi pri pokrivanju vsakega, še tako nišnega inovacijskega uspeha slovenske industrije in obrti pa nas teh nekaj izoliranih primerov ne postavlja med inovacijske družbe.
Za evropske razmere po lestvici Innovation Union Scoreboard ostajamo podpovprečno inovativna družba. Čeprav nas omenjena študija uvršča na 13. mesto med 28 članicami EU, pa je naš indeks inovativnosti pod povprečjem vseh članic. V skupini inovacijskih sledilk sta se za nami uvrstili zgolj Estonija in Ciper. Sledita nam sicer še skupini zmernih in skromnih inovatork, ki pa praviloma niso dokončno pokopale svojih ambicij na trgih delovno intenzivnih proizvodov in imajo, z redkimi izjemami, čas in priložnosti za postopnejši prehod v inovacijsko intenzivnejše dejavnosti. Naš čas gospodarskih eksperimentov je minil in nabor razvojnih scenarijev, ki so nam ostali na voljo, ne dopušča inovacijskega povprečništva, kaj šele popolnega neuspeha.
Podrobnejši pregled inovacijskega točkovalnika daje kompleksnejšo sliko infrastrukture in izplena investicij v inovacijsko dejavnost. Pri človeških virih (število doktorjev znanosti na 1000 prebivalcev, referenčni deleži ljudi s terciarno ali sekundarno izobrazbo) smo s 5. mestom v samem evropskem vrhu. Mednarodna odmevnost raziskovalne dejavnosti (vrhunske objave, mednarodno sodelovanje raziskovalcev in doktorski študenti zunaj EU) pa nas postavlja na realnejša tla daleč pod evropsko povprečje, v družbo drugih držav nekdanjega vzhodnega bloka. V slogu nekdanjih socialističnih držav je tudi naše financiranje raziskovalne dejavnosti, ki je v celoti odvisno od države, ki, kot vemo, varčuje tudi v tem segmentu, medtem pa skladov tveganega kapitala za inovacijske raziskave sploh nimamo.
Podjetja bodo seveda raziskovalno orientacijo državnih raziskovalnih institucij ocenila kot znatno premalo aplikativno in nepragmatično, vendar pri tem le redka podjetja svojo kritiko podprejo z lastnimi sredstvi in angažmajem. Realizacija učinkovitih inovacij je, kot ugotavlja evropska študija, ključno sidro inovacijskemu preboju Slovenije. V vseh treh segmentih, kjer Innovation Union Scoreboard preverja izplen inoviranja, bistveno zaostajamo za povprečjem EU. Še huje, brez vsakršnih izjem zaostajamo za evropskim povprečjem v vseh aspektih inovacijskega izplena. Tako pri patentnih aplikacijah, pri zaščitenih znamkah ali dizajnu na ravni EU, pa vse do kritičnega zaostanka v izvozu z znanjem intenzivnih storitev, deleža inovativnih proizvodov v skupni prodaji podjetij ter licenčninah in nadomestilih za rabo patentov iz tujine.
Slovenska raziskovalna infrastruktura je bila torej ocenjena razmeroma spodbudno, čeprav manjka mednarodno odmevnih objav in je slovenski doktorski študij mednarodno večinoma nezanimiv. Slabše gre pri povezavi te infrastrukture z gospodarstvom ter prenosu raziskovalnega dela v oprijemljive in prodajljive invencije. Težave ne povzroča zgolj samozadovoljna raziskovalna sfera, temveč tudi dejstvo, da podjetja ne znajo, nočejo ali ne zmorejo izkoriščati obstoječega raziskovalnega potenciala. Obstajajo izjeme, a jih je bistveno premalo, da bi lahko popravile vtis splošne anemičnosti v inovacijski dejavnosti. Glede na temelje, ki jih predstavlja solidna raziskovalna infrastruktura, je izplen raziskovalne dejavnosti za gospodarstvo preprosto mizeren.
Kaj disfunkcionalnost v trženju našega znanja in razvojne dejavnosti pomeni za inovacijsko in izvozno konkurenčnost Slovenije na svetovnih trgih? Smo lahko zadovoljni v senci vodilnih evropskih inovatork, skandinavske trojice in Nemčije? Na globalni ravni je treba upoštevati dejstvo, da celo v komisiji samokritično priznavajo globalni inovacijski primat Južni Koreji, ZDA, Japonski, Švici in Singapurju. Kitajska z zelo agresivno investicijsko politiko v zadnjih letih zaostanek za svetovno elito hitro zmanjšuje. Šele potem sledijo inovacijsko progresivnejše članice EU. Tem sledi skupina, ki vključuje tudi Slovenijo. Iz tega pa se tudi poraja ključno vprašanje: nam bo na globalnem trgu lahko uspelo, če samo sledimo sledilcem?