Zadnje čase postajam vse bolj črnogled. V kaj sploh gremo, v katero smer se spreminja človeška družba? Kako lahko neka država kar tako pobija ljudi, ki ji niso všeč, jih zapira in si sama določa pravila? In poleg tega ne samo »doma«, ampak celo v drugih državah! A to je bil najbrž samo povod, ki je v meni sprožil neko resignirano žalost. Ko poročila postrežejo s sto pobitimi Palestinci, je to že skoraj rutina. Vendar so to očetje, matere otrok ali pa otroci očetov in mater. Naši otroci so bogastvo, njihovi tarče. V Ukrajini vojna traja že dve leti. Si predstavljate, da greste spat in vas iz spanja vrže detonacija, nad vami pa se lomi ostrešje, se tresejo tla, vas začne dušiti prah? Februarja, ko niti ni mraza, bežati v noč brez vsega? In tolažiti (morebitne) preživele otroke, da ne bo nič hudega, da smo z njimi, da bo že dobro, naj se stisnejo k nam …
Povečujemo izdatke za oboroževanje. Ampak ko je enkrat orožje narejeno, bo prej ali slej kje uporabljeno. Je kaj bolje, če naše orožje uporabijo v Afriki ali Aziji, daleč stran od nas? Tudi tam se otroci v grozi stiskajo k staršem, če ti ostanejo živi, ali pa brezumno gledajo ostanke njihovih trupel in vse drugo razdejanje. Ko nekdo daleč iz zaledja vodi brezpilotnik »tja nekam«. Ne da me vse bolj skrbi, počasi se začenjam bati vsega tega. Bati česa? Da bo prišlo tudi k nam? A če ne bo, bo pa vse v redu? Naj bo kjer koli, samo pri nas ne, pa bo v redu. Da, tudi v meni je toliko sebičnosti, da upam, da pri nas ne bo prišlo do tega. Sicer pa, ko je počilo v Ukrajini, smo hitro ugotovili, kaj lahko to pomeni tudi za nas. Svet je tako povezan, da če nekje začne puščati, se bo poznalo povsod. Prej ali slej. Da ne pomislim na ekologijo. Zelo hitro se namreč podre ves naš trud v tej smeri, kajti vojna je najbrž najmanj ekološka stvar na svetu. Ko gre za življenje, zbledijo vsi izpusti toplogrednih plinov. Ko zebe, kurimo vse, ko ni hrane, postanemo zveri. Preberite si kaj o tisti grozni lakoti v Ukrajini, ki jo je sprožil Stalin. Skoraj nisem mogel verjeti, kako so se ljudje spremenili na robu svojega obstoja. Volja do preživetja je močna in zamegli tudi zdravo pamet. Te pa že tako nimamo prav dosti, ko se tako radi kregamo med sabo. Pogosto pomislim, ali bi tudi meni stopila oblast v glavo? Ali je sploh kdo res imun za to? Takole, ko sem brez te možnosti, si lahko rečem, o, ne, jaz bi bil pa boljši. Toda globoko v sebi si ne morem stoodstotno pritrditi.
Še pomlad, ki nam lahko budi optimizem, spet prihaja prezgodaj in tam nekje aprila grozi s pozebo. Kako simbolično!
