Slovenci radi potujemo. Čeprav smo radi tudi doma in svojega doma ne zapuščamo kar tako. To se je izkazalo v času osamosvajanja, ko so v nekaterih okoliških državah pričakovali val beguncev is Slovenije, a jih ni bilo. Morda bi se to uresničilo, če bi osamosvojitvena vojna trajala dlje, če bi bile posledice za nas hujše. Smo torej po naravi zapečkarji?
Ne bi rekel. Najbrž smo bili že na vseh celinah, Slovence najdete skoraj povsod po svetu, tudi v tako obskurnih krajih, kot je puščava Atacama v Čilu. Danes sicer lahko potujemo virtualno, če hočemo. Imamo na voljo vse, od filmov, knjig, potopisov do video reportaž z različnih potovanj. Imam celo vtis, da ima marsikdo skoraj neustavljivo željo povedati nam, kako se je počutil tam in tam, kaj vse je doživel, kaj si je ob tem mislil. To si seveda lahko pojasnimo bodisi s tako zagledanostjo vase, da ima ta oseba občutek, da najbolje ve, kako in kaj se nekje dogaja, da zna najbolje povedati drugim o krajih, kjer je bila; ali pa to enostavno jemljemo kot iskreno izpoved nekoga, ki bi rad drugim približal stvari, ki so se mu zdele nekje zanimive in tako drugačne kot pri nas, da bi druge utegnile zanimati. Vedno lahko gledaš nekaj s pozitivne ali negativne strani, oboje boš verjetno lahko našel.
A vendarle se mi zdi, da smo, kljub izjemni informatizaciji, še vedno fizična, živa bitja. Po mojem mnenju lahko o neki deželi dobimo najpopolnejši vtis, če tja odpotujemo in jo doživimo v živo. Niso samo slike, dejstva, pa, na primer, glasba, morda še podatki o tamkajšnjem podnebju, ampak tudi marsikaj drugega. V spominu nam ostane vonj po sveže pečeni pici v neki gostilni v starem mestu v Italiji. Ali pa okus vina na Pelješcu (ko sem ga nekaj prinesel domov in poskusil, sploh ni bilo tako dobro kot tam) ali okus vročega »rostija« v Švici. Virtualno bi to precej težje doživeli. Ne bom pozabil večernega zvonjenja nekje v Bolgariji in nevihte s točo, močnim nalivom in močnim vetrom v Veroni, ko nama je veter obračal dežnik, s katerim sva se obupano poskušala braniti pred točo, ne pred dežjem, saj je tega veter nosil skoraj vodoravno. Ali si bomo ob virtualni predstavitvi neke dežele odprli tuš, da bomo doživeli nekaj podobnega? Za silo bi šlo, a v živo je neprimerno prepričljivejše, če le uporabljate vsa svoja čutila.
Potovanja sicer v zadnjem času dobivajo malce negativen prizvok. Saj veste, ogljični odtis in to, kar je po svoje res. Tudi pri tem bi se morali nekoliko omejiti, čeprav je glede tega marsikdo povsem nedolžen. Žal so prav potovanja z letali na dolge proge s tega stališča najbolj vprašljiva. Upam, da se bo struktura prevoženih in preletenih kilometrov v prihodnje vendarle spremenila in da bomo s tem vsaj nekoliko zmanjšali ogljične izpuste, hkrati pa, vsaj v večini, zadostili našim potrebam. Pa ne samo v turizmu, ampak tudi na drugih področjih.
