Rad imam ptice. Med živalmi so nekaj posebnega, ker letijo. Ja, letijo tudi žuželke, a ljudje smo se vedno postavljali v vlogo ptic, ne komarjev, muh ali čebel, kačjih pastirjev. Zakaj tako? Najbrž ker ptice lahko preletijo veliko večje razdalje, nekatere prav neverjetne. Čeprav sem slišal, da podobno zmore tudi neka vrsta metulja. A ptice so le ptice, pa še pojejo – nekaterim je to všeč, druge ptičje petje moti (poznam ljudi, ki se jezijo, ker jih zbudi ptičje petje). Seveda imamo ljudje do ptic raznovrsten odnos. Sploh vranam nismo najbolj naklonjeni. Kar se nam ne zdi blagozvočno, lepo na pogled in še kaj, nas odbija. A če pomislimo, da ima vsako bitje na zemlji svojo vlogo v življenjskem krogu … Pogosto smo prav ljudje krivi, da se nekatere bitja preveč razmnožijo in postanejo moteča, človek je pravi umetnik v tem, da ustvarja neravnotežje v okolju.
Malo me je zaneslo – zakaj sem sploh začel s pticami? Ker sem zadnjič prvič videl, da je neki kmet na njivi, ki jo je oral, pustil dva otočka nepreorana, celo označena sta s štirimi palicami, zapičenimi v tla. Domneval sem, da si ni dal dodatnega dela samo zaradi umetniškega vtisa, in včeraj sem na tem otočku nepreorane njiv res od daleč zagledal čopasto pribo v gnezdu. Vsaj domnevam, da ni sedela na tleh kar tako. Čopaste pribe so res simpatične ptice. Če imate vsaj malo smisla za opazovanje življenja okoli sebe, vas morajo očarati. Črno-bele, s čopkom na glavi (le zakaj imajo tako ime …), oglašajo se med letenjem na prav zanimiv način. Slišiš, ko jim kaj ni prav, ko se opozarjajo pred nevarnostjo, pa tudi, ko se veselo in brezskrbno podijo po nebu. So namreč pravi akrobatski letalci. Neverjetno, kako spreminjajo smer v letu in (nehote najbrž) izvajajo razne figure. In kako pri tem s premikanjem letalnih peres spreminjajo obliko svojih kril.
Na Barju jih je kar nekaj, a žal vse manj. Pred desetimi, dvajsetimi leti sem jih kar redno videval, zdaj pa vse redkeje. Žal gnezdijo na tleh in talne gnezdilke so v naši kmetijski pokrajini že zaradi zgodnje košnje zelo na udaru, pri pribah pa verjetno svoje prispeva še spomladansko delo na njivah. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem videl, da se je nekemu kmetu vendarle dalo malo potruditi za dobrobit teh »mojih« prib. Upam, da se vsaj malo premika. Razumem, da je za to potrebnega malo truda, a upam, da bo tudi tisti, čigar je njiva, morda imel malo veselja z akrobacijami teh prijaznih ptic. Tudi mene je osrečil in mi vzbudil upanje, da nam zavedanje o naših prevelikih posegih v okolje vendarle počasi pronica v zavest. Ni treba veliko. Morda so imeli tu zraven kaj tudi ornitologi. Ponovno vidimo, kako pomembno je, da se med seboj pogovarjamo, dogovarjamo, pa tudi poslušamo.
