Za začetek citat, ki pove vse. Vse o politiki, ki smo ji rekli ne na volitvah.
»Pokličem jaz gospo Rebernik ukol enih in ji rečem: kaj se pa greste? In ona mi odgovori: Slavko, jz sm zdele sklicala uredniški odbor in dve uri se že pregovarjamo, kaj naredit, ne znajo, nočejo, ne vem, kaj naj naredim. In jo jaz vprašam, kdaj boste imeli prispevek o Masleši. Ne najdem nikogar, ki bi to naredu, če bo pa že kdo to naredu, bo to naredu tako, da bo Masleša pozitivc, mi odgovori. Ampak stvar gre v pravo smer. Posebej po 24. aprilu, ko bomo zmagal. Dej dvema, trema odpoved in potem bo mir. Red bomo naredil. Mi imamo enaindvajset programskih svetnikov, ki smo kot en mož. Mi se naprej ene stvari zmenmo in ne glede na to, kaj oni napišejo ali zahtevajo. Mi to sporočimo vodstvu in oni naredijo. Najbolj odgovorno in težko delo ta trenutek opravlja gospa Jadranka Rebernik.«
To je nekaj misli Slavka Kmetiča. Lahko, da je dober po srcu, lahko, da je bil super sindikalist in še boljši strojevodja, prav tako dopuščam možnost, da je privatno duhovit in zvest prijatelj, ampak o medijih nima tri čiste. Je programski svetnik nacionalke, ki nam na tak dobrodušen način pokaže, kako enostavno se vse dogaja. Mi se zmenimo, potem sporočimo vodstvu in oni naredijo. Če je minister Andrej Vizjak po telefonu pred leti omenjal sodnike, ki jim bo treba streti jajca, Kmetič tu pač predlaga, da se ene vrže iz službe. Tako vzgojno. Da bo mir. Da se ostale malo prestraši. Slavko je še preroško omenil, da bo po zmagi 24. aprila vse še lažje in bo šlo v pravo smer. Naredil se bo red. To je tako ali tako najbolj priljubljena mantra. Delanje reda. Red mora biti.
Njim sploh ni treba zmagati, da delajo stvari kot zmagovalci. Slavko in njegovih dvajset borcev v programskem svetu nacionalke se res obnašajo, kot da so zmagali na volitvah. Oni kot zmagovalci zdaj sestankujejo in vodstvo z gospo Rebernikovo na čelu izvršuje njihove zahteve. Ukinja oddaje, odstavi Marcela Štefančiča in za nedoločen čas izbriše s programa Studio City, zaposluje nove novinarje, pripravlja dvojni informativni program nazorsko ločenih skupin in v posmeh vsem na dan zmage pripravi neke vrste pregled zapuščine Studia City. Nekaj posnetkov s samega začetka, ki jih povezuje Marko Milenkovič. Pred tem pregledom pa Jadranka Rebernik cenzurira oddajo Tednik in iz nje leti prispevek o taistem Studiu City.
Ne sprašujte se, kdo je tu nor, niti ne, kdo je izgubil stik z realnostjo. To je zdaj prava realnost. Realnost užaljenih in nesposobnih. Realnost nepriljubljenih in zapuščenih. Realnost medijskih tragičnih junakov in junakinj, ki so hoteli le eno. Ljubezen gospodarja.
Medtem ko Marcel v kleti Mladinskega gledališča pred razprodano dvorano in množico pred njo gosti Roberta Goloba in Slavoja Žižka, Marko na začetku res katastrofalnega pregleda zgodovine prizna, da sta dva novinarja pred njim zavrnila vodenje oddaje, on pa je uletel kot tretja rezerva. Skratka, medtem ko Marcel, Robert in Slavoj simpatično in duhovito dve uri secirajo realnost in prihodnost, nam Marko na sceni ukinjene oddaje kot tretjerazrednik prodaja preteklost. Preteklost, ki je ne razume.
Ko se bomo ozirali nazaj, bo vedno v ospredje priletelo naivno vprašanje. Ali Jadranka Rebernik in njej najbolj intimni in zvesti junaki res verjamejo, da delajo dobro? Verjamejo, da so borci za pravico, resnico in demokracijo? So v sebi globoko prepričani, da so na pravi strani zgodovine? So v sebi tako samozavestni, da verjamejo, da so oni celo poklicani, da na pravo pot spravijo izgubljeno nacionalko? Ali res verjamejo, da so tako sposobni, tako vizionarski in tako strokovni, da se vsi ostali kardinalno motimo? Res verjamejo, da je bilo vodenje predvolilnega soočenja Igorja Pirkoviča remek delo in primer najvišjih profesionalnih novinarskih standardov? In res verjamejo, da so Slavko Kmetič in njegovih dvajset svetnikov, ki se vse zmenijo po svoje, legitimna institucija nadzora?
Če res tako mislijo, potem kapo dol. Ala jim vera. Ta njihova vera v nezmotljivost gospodarja nima meja.
Prav tako se bomo spraševali, kaj za vraga je gospodar naredil Borutu Pahorju. Zakaj je predsednik dve leti ostajal nem, slep in gluh. Gluh za kršitve ustave, slep za nedopustne posege v civilno javno sfero družbenega in nem za kakršen koli opomin ali zaznamek, da gre nekaj hudo narobe. Borut je dve leti gledal stran ali pa le samega sebe. Sebe na instagramu in v ogledalu.
In tudi zdaj, ko smo rekli ne vsemu temu, on še vedno v intervjuju govori o legitimnosti. Še vedno trosi bučke o tem, da je ta dvoletna strahovlada dobila mandat v državnem zboru. Dragi predsednik, zdaj pa dovolj. Nobenega mandata niso dobili od nas volilcev. Vzeli so si ga skupaj s poslanci, ki so izdali svoje volilce. Izdali predvolilne obljube. Izdali bazo zato, da so poskrbeli za svoje riti. In težko bodo še kdaj nam pogledali v obraz in rekli, da so bili na pravi strani zgodovine. Da bi še enkrat naredili enako. Naš predsednik pa bi še enkrat malo pogledal stran …
