Naj začnem tole razmišljanje z najbolj temeljnim vprašanjem: z vprašanjem politike. Nemčija je bila v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja intelektualna velesila, ni pa imela kakih velikih političnih teoretikov ali filozofov. Morda so tudi zato veliki med filozofi zabredli v najbolj zavržno politiko – eni globoko, takega, ki si ne bi bil vsaj zmočil nog, pa bi težko našli. Glavni politični teoretiki so bili po izobrazbi pravniki, zlasti teoretiki državnega prava, ki so imeli tudi glavno besedo v političnih razpravah. Eden med njimi je bil Otto Koellreutter.
To ime danes ne pomeni veliko, kar je v veliki meri izraz procesa tako imenovane denacifikacije. Eden od njenih rezultatov je bil izločitev nacistične politične teorije iz zgodovine evropske politične misli. Nacizem tako ni bil nikdar v resnici intelektualno premagan, niti simbolno razgrajen. Obračun z njim je bil zreduciran na Nürnberg, psihologijo in antisemitizem. Zgodovinski revizionizem – rehabilitacija fašizma in nacizma – ni imel težkega dela.
Koellreutter ni bil eden tistih oportunistov, ki so se podvizali postati nacisti po Hitlerjevem prevzemu oblasti. Nacističnemu gibanju oziroma stranki se je pridružil že prej. V kritičnih letih pred nacistično osvojitvijo oblasti je lansiral argument, da je bila kriza, v kateri je bila Nemčija, politična kriza. Kriza je bila tudi takrat ne le ozadje, marveč izhodišče sprememb. Natančneje, kriza je bila – tako kot je tudi danes – neartikulirana globoka sprememba: motna, slabo razumljena, nedefinirana, v mnogih oblikah in z mnogimi obrazi, a neprepoznavna, v današnjem modnem jeziku bi lahko rekli »brez identitete«. Kot taka je bila odprta za različne rešitve. Najprepričljivejšo so ponudili nacisti.
Nacistični odgovor na krizo je bil najprepričljivejši, ker je bil političen. In zmagal je navsezadnje zato, ker ni bilo konkurenčnih političnih odgovorov. Koellreutter je učinkovito izrabil nespametnost liberalcev in drugih demokratov, ki so razlagali in prepričevali, da je bila Nemčija v »gospodarski krizi«. Trditev, da je bila kriza gospodarska, je sporočala, da država kot institucija ni bila v krizi in da zato niso bile na dnevnem redu ne ustavne ne politične spremembe. Stavilo se je na to, da se bodo stvari, ko se bo gospodarstvo pobralo, vrnile v stare politične tirnice. Ni bilo razloga za dvome o parlamentarnem sistemu in njegovi demokratični bazi.
Koellreutter je zavrnil tako liberalistično sprenevedanje z dokazovanjem, da se je spremenila »politična substanca«. Ni se nam treba spotakniti ob »substanco« politike. Tak jezik nam je danes seveda tuj. Naš problem je, da nam postaja tuje samo politično razmišljanje, tako da se je treba že potruditi, da v Koellreutterjevem odgovoru na krizo ne bi spregledali prav te kakovosti: političnega razmišljanja. Njegov odgovor prevladujoči liberalno-demokratični poziciji je bil, da je premaganje gospodarske krize prvenstveno vprašanje državne politike (naj se sliši glas izvirnika: »in erster Linie eine Frage staatspolitischer Gestaltung«). Ker se je liberalizem oklepal prepričanja o nepolitičnem značaju krize, je bil politični odgovor na krizo nujno tudi protiliberalističen.
V vsebino nacističnega odgovora se tu ne spuščam. Nakazati jo želim le z opozorilom, da je bil končni dosežek nacistične politične misli odprava, razdejanje države. Tu nekje se stikamo. Razlika je v tem, da danes razdejanjamo državo brez političnega razmišljanja – ali vsaj brez resne javne politične razprave. Politične odgovore imajo spet tisti na desni, nihče drug. A glavni problem in največja nevarnost sta v centru.
Topoumljenje, ki ga poslušamo vsak dan, je, da se izkopavamo iz krize in da se bomo kmalu spet vrnili na tisto točko, na tiste pozicije, k tisti praksi, tja, kjer smo bili ob izbruhu krize. A bolj kot naj bi se vračali tja, kjer smo bili, bolj se oddaljujemo od tistega »normalnega« in bolj ustvarjamo nekaj drugega in bolj to drugo postaja naš normalni način življenja. Niti to novo normalno niti njegovo oblikovanje, produciranje, nista plod političnega razmišljanja ter javne politične razprave in odločitev. Politične odločitve seveda se sprejemajo, a ne kot politične – Koellreutter bi rekel, da so »tehnično pozitivistične«. Kriza je postala način oblikovanja in uveljavljanje nove politično-ekonomske realnosti, izredno stanje brez razglasitve izrednih razmer.
Politika naših dni je izvzemanje danih političnih oblik in dejanskih pozicij oblasti nadzoru in vplivu državljanov. Sama EU, kot organizacija, je instrument političnega razlaščanja, trojne politične ekspropriacije: politično odločanje odvzema nacionalnim političnim enotam, državam; izvršilno oblast v teh enotah odvezuje odgovornosti državljanom, ker je odgovorna Bruslju; Bruselj sam ni odgovoren nikomur. S tem razlaščanjem državljanov kot državljanov ta oblast in ta politika postajata nekaj radikalno drugega. Kam smo prišli, se je pokazalo ob izbruhu ljudskega nezadovoljstva v Bosni in Hercegovini.
Bosanska vstaja je bila deležna minimalne medijske pozornosti. Kakšno nasprotje z Ukrajino! V Ukrajini se dogaja upor proti zakoniti oblasti, ki ga vodijo fašistične sile, častilci in nasledniki nacističnih kolaborantov med drugo svetovno vojno, Svoboda in Desni sektor. Zahodni svet jim pomaga na terenu in podpira v medijih kot »prodemokratične« in »proevropske« sile. Ko je bosanska in hercegovska raja kamenjala in zažgala nekaj materialnih sedežev oblasti, evroameriška medijska mašinerija v njej ni prepoznala svojih kmetov. Tu ni inavgurirala nobenega demokratičnega gibanja. Ton govorcem EU je dal Himzo Selimović, direktor Direkcije za koordinacijo policijskih sil. »Mednarodna skupnost in Evropska unija morata razmisliti o mednarodnih vojaških silah v BiH, če se to ponovi,« je rekel. Evrokrati niso razmišljali prav dolgo. Valentin Inzko, ki se krasi z naslovom visoki predstavnik mednarodne skupnosti in Evropske unije v Bosni in Hercegovini, je po poročanju tega časopisa »opozoril, da če bo prišlo do stopnjevanja nasilja, da bodo razmislili o vpoklicu evropskih sil«.
Pred časom sem tu v zvezi z nemško vodenim eujevskim davljenjem Balkana pisal, da so Nemci pred šestdesetimi leti imeli tanke, danes imajo pa banke. Zdaj ko so banke v glavnem uveljavile svojo voljo, nam EU daje vedeti, da imajo še vedno tudi tanke – in da so jih pripravljeni uporabiti.