To je najblažja možna ocena politike do palestinske države, ki so jo vsaj teoretično ustanovili Združeni narodi leta 1948 skupaj z Izraelom. S strožjimi ocenami bi mu morali pripisati sistematično kršenje mednarodnega prava, ki ga je samo napisalo, ignoriranje vseh etičnih norm urejanja mednarodnih odnosov, krščanske morale in ustanovne listine Združenih narodov.
Kazalo je že, da je morda letos prišlo do nepričakovanega obrata. Ko so Muslimanski bratje dobili večino tudi na predsedniških volitvah v Egiptu, Evropska unija in Združene države niso naredile običajne napake. Vsaj ene ne. Sprejeli so jih kot nelagodnega partnerja in najeli prevajalce, ki znajo njihovo politično govorico prevesti v krščanske jezike. Muslimanskih bratov niso razglasile za teroristično organizacijo, prepovedale so vse politične stike z njimi in njihovo zmago poskušale obrniti s policijskim vojaškim udarom.
Tako je naša mednarodna skupnost ravnala, ko je leta 2006 Hamas zmagal na palestinskih volitvah na zasedenih ozemljih in dobil večino v parlamentu. Hamasove parlamentarce z Zahodnega brega so Izraelci ob navdušenju Evrope in Amerike aretirali in zaprli. V Gazi, kjer je vojska nameščena samo na mejah, pa so Združene države financirale in urile policijske enote Mohameda Dahlana za izvedbo državnega udara. Palestinska uprava takrat že pokojnega Jaserja Arafata, ki je izgubila volitve, je bila politični partner, Hamas pa teroristi, čeprav so imeli z volitvami demokratično potrjeno politično večino. To res ni bilo modro. V Gazi so pripadniki Hamasa, kljub pritisku z vseh strani, preživeli kot politična in paravojaška organizacija, ker so predstavljali red. Fatah pa se je razvil v kaotično institucijo, ki v mestu ni imela več podpore. Palestinci so glasovali za malo več reda v svojem življenju in za politiko, ki ni v celoti talec mednarodne skupnosti.
Palestinska uprava v Gazi ni imela volilcev, imela pa naj bi 20.000 pripadnikov varnostnih enot. Podpora EU in ZDA upravi se je zdela logična. Hamas naj ne bi imel več kot 2000 vojakov. Narobe so šteli. Državni udar mednarodne skupnosti proti neprijetni, vendar demokratično izvoljeni oblasti je nesrečno propadel. Hamas je v dveh dneh vojaško prevzel oblast v Gazi in vzpostavil teokracijo. Velik vpliv so dobili najbolj zadrti člani oboroženega krila organizacije. Vse druge politične sile na ozemlju so razumeli kot nasprotnika in jih nevtralizirali. Gaza je od leta 2007 diktatura, politiko pa diktira najbolj trdoroka struja Hamasa.
To ni bil edini možni izhod. V dneh, ko je Hamas prevzemal oblast, sem se v Gazi pogovarjal z Ahmedom Jusefom, ki je v pisarni predsednika vlade Ismajla Hanije predstavljal zmerno strujo. Na ulicah pod njegovim oknom so se še streljali, ko je ugotavljal, da bodo politične posledice izolacije neprijetne za vse.
»Napačno smo presodili evropske države, ki so nas silile, naj gremo v politiko,« je rekel. Evropejci so prepričevali Hamas, naj se odpovedo izolaciji odporniškega gibanja in se začnejo obnašati kot politična stranka. »To smo naredili, prepričljivo zmagali, potem pa so odklonili sodelovanje z nami in nas postavili pod ekonomski embargo. Pridigali so nam demokracijo, ko so bili soočeni z rezultati demokratičnih volitev, pa so zahtevali kapitulacijo.« Z nekaj podpore bi se Hamas razvil v običajno politično stranko in bi razvijal odnose z drugimi političnimi strankami. V prazen prostor pa sta se tako kot njegova zaveznika naselila Iran in Sirija, ki sta s teokratskimi zalivskimi državami začela tekmovati v tem, kdo bo imel na tem ozemlju večji strateški vpliv. Prebivalstvo je bilo iz meseca v mesec revnejše, orožja pa je bilo vsak dan več.
Mednarodna skupnost se obnaša enako kot v prvem obdobju po drugi svetovni vojni, v hladni vojni, ob padcu berlinskega zidu, propadu Sovjetske zveze, razširitvi EU na vzhodno Evropo, globalizaciji in kitajskem izumu kapitalizma s komunistično partijo na čelu. Ves svet se je obrnil na glavo, politika sveta do Palestine pa je ostala enaka.
Strniti jo je mogoče v en stavek. »Palestinci naj se odpovedo nasilju, Izrael ima pravico do samoobrambe.« Vedno ga spremljajo jadikovanja o trpljenju civilistov na obeh straneh, o potrebi po humanitarni pomoči za Palestince in o vojaški pomoči za Izraelce. Zdaj ni nič drugače. Evropejci in Američani govorijo isto kot vedno.
Vendar se je spremenila okolica. V Egiptu ni več Mubaraka, ampak Muslimanski bratje. Mubaraka se je dalo podkupiti in izsiljevati, ker je potreboval pomoč, da ostane na oblasti za vse večne čase. Z malo sreče tudi v Siriji ne bo več Asada, ampak Muslimanski bratje. Stranka, ki je v Egiptu na oblasti, je krovna organizacija Hamasa. Že sedaj so nervozni, ker je Mubarakov Egipt Gazo prepustil Iranu in Zalivu.
Muslimanski bratje sami sebe razumejo kot politično stranko. V Egiptu so na oblasti, z novo ustavo želijo to oblast zacementirati. Prej ali slej bodo nove volitve, odnos do Palestincev pa bo na uspeh Muslimanskih bratov imel morda usoden vpliv. Njihovi najzvestejši volilci razumejo Palestino kot eno prvih prioritet politike svoje države. Če Muslimanski bratje za seboj pustijo vtis, da so ravnali tako kot Mubarak, v veter govorili o krivici, hkrati pa prepustili Palestince Izraelu za ameriško vojaško pomoč, bodo ob podporo.
To pa je položaj, ki nikomur ne bo všeč.
Vsaka naslednja generacija politikov je bolj radikalna od prejšnje. Arafatova PLO je bila pluralistična laična organizacija, ki je z Izraelom podpisala mirovno pogodbo. Ker okupacije ni bilo konec, se je radikalizirala. Ker tudi radikalizacija ni spremenila položaja, je izgubila volitve. Oblast je prevzel Hamas, ki je versko navdahnjena politično monoteistična stranka. Vendar je še vedno predvsem stranka. Če še njo do konca ponižajo in prikažejo kot nemočno, stojijo za njo politične sile, ki najprej streljajo in se nikoli ne pogovarjajo. V Izraelu in Palestini bodo potem na oblasti enakovredne politične sile, pogovor med njimi pa bo tekel do konca sveta.
