Ideja o »drugi republiki« je že sama po sebi precej absurdna, saj se še prve republike kljub njenim solidnim temeljem nismo naučili dobro upravljati. Vsebina te »druge republike« pa je strašljiva. Eden od predlogov za spremembe se namreč glasi: »Za vse obstoječe sodnike se izvede reelekcija.«
Oprostite, da znova obujam svojo priljubljeno temo, ampak ta predlog je povsem enak kot izbris dela prebivalstva Slovenije iz leta 1992. Leta 1992 so si nekdanji državljani in državljanke Jugoslavije, ki niso bili sprejeti v slovensko državljanstvo, morali zaradi nezakonitega odvzema statusa ponovno urejati svoj pravni status stalnih prebivalcev. Pravice, ki so jih uživali do tedaj, so jim bile arbitrarno odvzete. Ni bilo pomembno, koliko časa so jih uživali in kako so do njih prišli, temveč so morali zanje ponovno zaprositi – najprej za dovoljenje za prebivanje, nato še za vse tiste pravice, ki iz dovoljenja za prebivanje izhajajo. Oblast se je odločila, da z njimi ni zadovoljna (zakaj, ni povedala). Da bi lahko še naprej živeli v skupnosti, so morali ponižno zaprositi za dovoljenje in izpolniti pogoje.
V primeru ponovne izvolitve sodnikov in sodnic bi bilo povsem enako. Nepomembno bi bilo, koliko časa je nekdo sodnik in kako je do tega statusa prišel. Vzpostavljeni bi bili neki novi, na videz nevtralni, a v resnici skrajno arbitrarni kriteriji, na katere sodstvo verjetno niti ne bi moglo vplivati, seveda če bi ga sploh kdo kaj vprašal. (Tako sklepam zato, ker tudi izbrisanih ni nihče nič vprašal. Ne moreš pričakovati, da se bo bodoča izbrisana oseba ali sodnik s svojim izbrisom in pogoji za to strinjal, mar ne? Zakaj bi jih potem sploh spraševali za mnenje?) Nobene garancije ne bi bilo, da bi dobro delo in prizadevnost sodnika ali sodnice pomenila tudi ponovno reelekcijo. Seveda ne, saj bi bili dejanski kriteriji povsem drugje, na primer v sorodstvenih vezeh, proti komu je kateri sodnik sodil in kakšen je bil rezultat sodnega postopka. Oblast z njimi ni zadovoljna (zakaj v bistvu ne pove). Če bodo hoteli še naprej soditi, bodo morali ponovno ponižno prositi za dovoljenje in izpolniti pogoje.
Ker je vse to tako očitno nesprejemljivo, se sprašujemo, kako lahko komu takšen predlog, kot je reelekcija sodnikov, sploh pride na misel, in kako ga lahko izreče ter to politično preživi. Predlog je vreden kvečjemu kakšnega skrajnega avtokratskega režima s poudarjenimi elementi totalitarizma, ki si je zaželel sebi (še bolj) prijazno sodstvo. Že tako in tako ob vseh razkritih korupcijskih aferah le redke doživijo sodni epilog, ob kakršni koli reelekciji pa tovrstnih epilogov sploh ne bi bilo več. Srečko Prijatelj bi bil še vedno poslanec. Sodnica, ki ga je obsodila, pa bi izgubila mandat. Spomnimo se besed, ki jih je gospod poslanec izrekel ob obsodbi, in sicer, da sodnica, ki ga je obsodila, tega poklica ne bo več opravljala. Je tu avtor predloga o reelekciji dobil navdih?
Ni nenavadno, da pravna država ob takšnem odnosu nekaterih politikov in političnih strank do sodstva vedno bolj šepa. Lahko sicer domnevamo, da je avtorju tega predloga najverjetneje jasno, da predlog ne bo naletel na plodna tla, saj je tako skrajen in arbitraren, da mu nihče pri zdravi pameti ne bo ponudil podpore. Vendar pa za tovrstne predloge sploh ni potrebno, da so sprejeti, da začnejo učinkovati. Učinkuje lahko že predlog sam, še zlasti, če ga izreče oblast, ki je pravkar dobila nov zagon. In prav s tem, ko je dobila nov zagon, je pokazala, da obstaja možnost, pa čeprav neznatna, da se bo njena pozicija še okrepila in da bi bil lahko kateri koli od teh predlogov sprejet. Zato že nesprejeti in samo lansirani predlog na sodstvo lahko učinkuje kot zastraševanje. Namen zastraševanja je seveda jasen, saj je kar lepo število predstavnikov oblasti udeleženih v kazenskih postopkih. Predlog kot tak kaže tudi na tendence za podreditev sodne veje oblasti. In to ne samo politiki, pač pa eni stranki, ki že obvladuje, kot opozarjajo nekateri strokovnjaki, vojsko, policijo in tožilstvo.
Sodna veja oblasti je (tako si upam trditi) edina še neodvisna od preostalih dveh vej, izvršilne in zakonodajne. Slednji dve sta se namreč že zdavnaj zlili ena z drugo. To je skrajno skrb vzbujajoče, parlament je namreč tisti, ki bi moral izvajati nadzor nad vlado, ta pa mu je odgovorna. Parlament ni podaljšana roka izvršilne oblasti, ki naj sprejme vse, kar mu izvršilna oblast uvrsti na točke dnevnega reda. A žal tega sorazmerja med obema vejama oblasti več ni. Zato je še toliko pomembneje, da sodstvo ohrani svojo avtonomnost.
Še več, prizadevati si moramo, da to avtonomijo negujemo in krepimo, namesto da vanjo posega vsakdo, ki se mu tako zazdi. Še posebej se morajo poseganju vanjo izogibati predstavniki vsakokratne izvršilne veje oblasti, se ogibati komentiranju konkretnih sodnih odločb in pustiti sodstvu, da na višjih instancah opravi z nepravilnimi in nezakonitimi sodbami nižjih instanc. Tudi takšne namreč obstajajo, kar dobro vemo vsi tisti, ki zastopamo stranke pred sodišči. Koliko sodb je razveljavljenih in vrnjenih v ponovni postopek! Ampak poseganje vanje je naloga sodstva, ne politike. Spreminjanje sodb je mogoče le z znanjem in spretno argumentacijo in ne z grožnjami o reelekciji sodnikov.
Taki predlogi sodijo na smetišče zgodovine in namesto, da bi se iz nje učili, se še vedno najdejo voditelji, ki so nam jih sposobni servirati. Nedoumljivo.