Preteklo soboto, 3. junija, pred 300 leti se je rodil Giovanni Antonio Scopoli. Na Južnotirolskem rojeni izučeni medicinec je leta 1754 prispel v Idrijo kot prvi rudniški zdravnik. Prav tam, v zakotju, je razvil vse svoje talente. Kot ena najbolj razgledanih osebnosti svojega časa je postavil slovenske temelje ved, od medicine dela, saj je opazil povezavo med živim srebrom in boleznimi rudarjev, do botanike, ko je leta 1760 izdal za Slovence tako pomembno knjigo Flora carniolica, v kateri je prvič opisanih več kot tisoč rastlinskih vrst Slovenije. In nenazadnje je samemu Carlu von Linnéju opisal čudi človeške ribice, saj sta se leta dolgo dopisovala – v latinščini. Za nameček pa se je ukvarjal še z veterino in geologijo. Skratka, bil je pravi polihistor.
Polihistorji, kot izjemni poznavalci različnih ved, so že dolgo izumrla vrsta. Homo universalis bi bil v sodobnosti lahko kvečjemu Primož Roglič, človek dveh športov. Po drugi strani pa je lahko slehernik z dostopom do interneta bolj razgledan kot Scopoli, Valvazor, Leonardo in vsi srednjeveški menihi skupaj. Vedenje še nikoli ni bilo tako lahko dostopno, vsakdo je lahko spletni kvazipolihistor. V resnici je neverjetno, da se je še slabih 40 let nazaj za rojstnodnevno darilo kot zaklad znanja lahko podarila najnovejša izdaja leksikona Sove ali za okrogle obletnice komplet debelih zvezkov Enciklopedije Jugoslavije. In še bolj neverjetno je, da je tedaj obstajala telefonska številka državne pošte, kamor so lahko občani poklicali za splošne informacije: denimo za informacije o voznem redu vlakov v Maribor ali kdaj je bila rojena Ivana Orleanska ali kolikšna je razdalja od Triglava do Đevđelije. Ter da so na podobni številki sleherno sekundo dneva povedali natančen čas. Pač dostopnost do znanja iz neke druge dobe.
In tu se zataknemo ob trenutni slovenski šolski sistem.
Najpomembnejši del šolske reforme nikakor ni, da bi nacionalno preverjanje znanje potisnili tudi v tretji razred osnovne šole ter še povečali pehanje za ocenami, temveč to, da bo šola prihodnjim rodovom predajala znanje, potrebno v 21. stoletju. Le tako bodo otroci, ki so rojeni danes, čez deset do petnajst let postali izobraženi za prihodnost. Za tako reformo pa sta potrebna pogum in vizija. Predvsem pa je treba presekati z miselnostjo, da je dobro izobraževanje tisto, v katerem morajo učenci in dijaki akumulirati kar se da veliko podatkov. Mame, ki so v srednjih letih in se sedaj ponovno učijo osnovnošolske snovi, so najboljši indikator tega, kaj je za življenje koristno znanje in kaj nepraktičen šolski balast. In koliko slednjega se morajo učiti sodobni učenci. Šestošolci so se morali denimo letos za dobro oceno med drugim naučiti, kaj je breča, kaj je geoid, kaj je vakuola, kaj je homogenizirano mleko, kaj so agoda, insula in hipokavst, kako se imenujejo tipke pri orglah, kako se pripravi jedilno mizo za anglo-ameriški zajtrk in vse oznake za kakovost pri označevanju živil. Slednje je podatek, ki se lahko že jutri spremeni, če bodo tako hoteli evropski uradniki, torej je to za otroka tako nepotrebno znanje, kot bi to bil podatek o številu rudnikov premoga v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Po drugi strani pa so se vsi morali uporabe power pointa naučiti na svojo iniciativo doma.
Vizija šole prihodnosti bi morala sloneti na novem razumevanju znanja. Izobražen človek 21. stoletja ni tisti, ki zna na pamet enciklopedijo Britannico, temveč tisti, ki zna znanje poiskati na spletu ter ga predvsem kreativno uporabiti. Se pravi ne napiflati, temveč interpretirati. Taisti šestošolci, ki so se letos spopadali z znaki kakovosti živil, so tako rekoč v istem hipu, ko je orodje umetne inteligence postalo dostopno splošni javnosti, s pomočjo chatGPT začeli pisati seminarske naloge. S tem so učiteljem na praktičen način pokazali, kaj je tisto, česar se morajo naučiti. Ob tem pa so mnogi učitelji chatGPT kategorično zavrnili kot navedeni vir, češ, veljajo le knjige. Pač šola 20. stoletja, ki so jo sodobni učenci dobesedno prerasli.
Vizija znanja prihodnosti je popolno nasprotje znanja, ki ga učencem ta hip ponujajo slovenske šole. Sedanji desetletniki bodo v življenju potrebovali zmožnost kritičnega mišljenja, da bodo lahko prepoznali populizem in razum; izjemne komunikacijske sposobnosti, da bodo znali navigirati med pastmi anonimnosti družbenih omrežij; radovednost, da jih bo zanimalo še kaj izven svojega mehurčka; poglobljeno informacijsko pismenost, da bodo v oceanu informacij ločili spletno pleve od žita; široko medijsko pismenost, da bodo ločili umetno generirane novice od dejanskih novic; družbeno odgovornost, da bodo znali ohraniti planet; socialne veščine sodelovanja, da ne bodo ostali izolirani v svoji sobi z ekranom v roki; predvsem pa koš kreativnosti, da se bodo znašli v poklicih, ki ta hip še niti ne obstajajo. Vse to bi morali imeti v mislih državni uradniki in šolska stroka, ko bodo sprejemali šolsko reformo – vedeti morajo, da je to reforma za čas, ko se bodo dogajale velike družbene spremembe, ko se bo bržkone sprejemala nova družbena pogodba, ter da bodo le s tako terezijansko vizijo lahko generacijam otrok omogočili, da postanejo polihistorji 21. stoletja. V nasprotnem primeru bodo tudi prihodnje generacije slovenskih otrok ostale ujete v kameni dobi učenja nepotrebnih podatkov za dobre ocene.
