Kakšen je pravzaprav ta realni svet, v katerega se je vrnil? To je najprej svet njegovih najožjih podpornikov. Poleg ogorčenih upokojencev, takih z berglo ali brez nje, nekoliko mlajših strankarskih naricalk in fanatičnih mladcev, ki bi z njim šli do konca, so tu še drugi člani njegove stranke ter Zbora za republiko. Ti so v tem času izjavili resnično vse mogoče. Jasno, padli so splošni dovtipi o boljševiškem krivosodju (Matevž Tomšič) in mrgolelo je primerjav z Belorusijo, Ukrajino in Severno Korejo, a v tej konkurenci zagotovo zmagajo nekateri konkretni scenariji. Denimo predlog za ukinitev pravnih fakultet v Ljubljani in Mariboru ter poziv k uvozu sodnikov iz Avstrije, Hrvaške in, khm, Srbije (Boštjan M. Turk) ali pa melanholične sanjarije nekdanje Pučnikove tajnice Vere Ban, v katerih Jože v sodni dvorani »z vsem svojim bitjem« brani Janeza – kar me spomni na moje lastne otroške fantazije o tem, kako Bruce Lee priskoči na pomoč Indiani Jonesu, ko se ta znajde v težavah.
Naprej, to je svet, kjer se tudi preostala opozicija brez jasnih motivov pridružuje konsenzu o ogroženosti demokracije (Ljudmila Novak) in koncu pravne države (Mihael Prevc), je svet, v katerem Aleksander Čeferin z Islandije (za ceno, predvidevam, kar lepega števila RTV-prispevkov in z ne povsem jasnimi motivi) brani pravno državo pred diktatom javnega mnenja, je svet, v katerem je v medijih od celotnega primera Patria ostalo le neskončno ponavljanje kvazibizarnosti o neugotovljenem kraju, neugotovljenem času in neugotovljenem komunikacijskem načinu, ter je svet, v katerem se Janez Janša po padcu vsakič znova pobere ter tudi pri tistih novinarjih, ki jih nikakor ni mogoče šteti med njegove privržence, ohrani svoj posebni status.
Skratka, realni svet, v katerem biva Janez Janša, ni preprosto nevtralni svet, razdeljen na podpornike in nasprotnike, temveč je že kot tak prežet z njegovo prezenco. Janša sveta ne cepi na dve polovici, temveč ga v celoti ukrivlja – kar ne pomeni nič drugega kot to, da tudi njegovi nasprotniki na tak ali drugačen način popuščajo diskurzu, ki ga diktira (pa četudi tako, da o njem pišejo kritične kolumne...). In natanko v takšen svet je padla sodba, s katero je bil Ivan Janša obsojen na dve leti zapora. A pravo vprašanje v tem trenutku ne zadeva Ivana (njegova usoda je pač v rokah sodišča), temveč Janeza, torej tisto podobo Janše, ki ni zvedljiva na čisto pravo. Pustimo Ivana – je Janez Janša kot akter tega sveta kriv ali nedolžen, da ali ne?
Seveda, če bi si lahko obetali, da bo sodba postala pravnomočna v nekaj mesecih, bi bilo odgovor mogoče odložiti. A žal, ker stvari ne potekajo tako hitro in ker se v realnem svetu ni mogoče nekaj let pretvarjati, da se nekaj ni zgodilo, se je treba nekako odločiti. »Nič od tega« pač ne more biti odgovor, ko so v igri politične konsekvence.
Pri tistih, ki sodbi »verjamejo«, bi stvar morala biti jasna. Janez Janša je kriv, kar tudi pomeni, da zanj ni več legitimnega prostora v politiki – a to je pravzaprav že staro spoznanje, vse to je le še ena ponovitev situacije, ki se je pred tem nazadnje ponovila po poročilu KPK. Obsodilna sodba ni dosegla nobenega novega učinka – in tako je, denimo, pri poštenih novinarjih obveljalo, da je to le prvo poglavje v zgodbi, ki se bo še dolgo vlekla in v kateri bo Janša še naprej glavni igralec.
Vse to objektivno bržkone drži, a bistveno je, da situacija, ko obsodba – pa naj bo še tako prvostopenjska – nima nobenega političnega učinka, ni preprosto naravno dejstvo, temveč gre za aktivno proizvedeno situacijo. Poleg vnaprejšnje priprave terena, zaradi katere je bilo jasno, da Janševi privrženci tovrstne sodbe nikoli ne bodo kupili, so v štabu podpornikov, torej v Zboru za republiko, poskrbeli tudi za hitri naknadni odziv. Dobro, sodba je bila izrečena, a Zbor za republiko je nemudoma opozoril, »da so vsi obdolženi nedolžni, dokler niso izčrpana vsa pravna sredstva oziroma sodba ni pravnomočna. Zato ni mogoče v tem trenutku govoriti o krivdi nikogar in je vsakršno namigovanje v tej smeri zgolj del kampanje za osebno diskvalifikacijo«.
Strategija je dejansko genialna. Prvi cilj so Janševi privrženci: ko ob sodbi, za katero je že tako ali tako jasno, da je nesprejemljiva, še enkrat poudarimo njeno ničnost, se domneva nedolžnosti preobrne v gotovost, v sublimno presežno nedolžnost, ki je nikoli ne bo mogla odpraviti nobena instanca. Bolj ko je v boljševiškem krivosodju kriv, bolj postaja nedolžen in bolj je večen. A pozor, strategija pljuskne tudi na drugo stran – tudi tisti, ki verjamejo v njegovo krivdo, morajo to držati zase in tega ne smejo razglašati. Zgodilo se ni nič. Neugotovljen kraj, neugotovljen čas, neugotovljen način, pa še sodba ni pravnomočna – absurd, skratka, o katerem je najbolj smiselno molčati.
A novinarji – vselej pretežno govorim prav o njih – imajo vendarle še eno možnost. Kriv, nedolžen? Saj je vseeno. Na konferenci po izreku sodbe je Janša s svojim primitivnim obnašanjem dokončno pokazal, da mu je vredno odgovoriti zgolj s posmehom ali z ignoranco. Ko Janša grozi, je smešen, ko je ciničen, je dolgočasen, ko zabavlja čez novinarja Dela, bi morali ugasniti kamere in diktafone. Uporabili boste vsa politična sredstva? Vsa? Res? Koliko natančno pa je teh »sredstev«? In kaj se bo zgodilo potem, ko jih bo zmanjkalo? Se boste takrat končno naveličali politike, v katero se že ves čas silite proti svoji volji?