Če se glede ratifikacije lahko samo strinjamo (končno bomo lahko prek hrvaške meje legalno švercali ovčji sir, ki ga ponujajo ob cesti – žal, dobre plati EU so se zvedle na takšne banalnosti), pa sta preostala dva »nujna ukrepa« za kanček bolj problematična. Medtem ko je razprava o ustavnih spremembah pod predpostavko skorajšnjega konca tega parlamentarnega sklica že na načelni ravni skrajno neokusna, pa nam prav nujnost reforme trga dela, ki jo v času desne vlade propagira deklarirano edina leva stranka, kaže globlji problem. Tako kot pokojninska reforma (ob kateri nikakor ne smemo pozabiti, da so njen neuradni in za režim najslajši sestavni del tudi 143., 179. in 188. člen Zujfa) je tudi reforma trga dela za Socialne demokrate – in seveda, za vse ostale »iste« – pač še ena abstraktna Reforma, samo še en primer nujne, torej reforme, kakršna koli že bo. In ker je tako, je načeloma popolnoma vseeno, ali jo sprejme ta ali ona koalicija, ali jo sprejme prva, druga ali ljudska republika. Reforma bo ali pa je ne bo – in če bo, bo dobro, če je ne bo, bo slabo.
A če ste vi, ki protestirate, vi, ki se zavzemate za radikalne družbene spremembe, vi, ki vas motijo družbene neenakosti, bolj izbirčni in ste še vedno skeptični, ali bi se pridružili stranki, ki bo trenutni vladi, preden jo na volitvah premaga, pomagala pri tem, da bo neenakopravnost med stabilnostjo in prožnostjo preoblikovala v večjo prožnost zdaj stabilnih in večjo prožnost že zdaj prožnih oblik zaposlitve, vam v SD ponujajo še bolj mamljivo vabo. Če še niste vedeli, Socialni demokrati niso le edina leva stranka, torej stranka brez vezi s kapitalom, temveč tudi edina parlamentarna stranka, ki ni del vladne koalicije in je obenem popolnoma prosta korupcije, prav tiste korupcije, ki se je razkrila v nedavnem poročilu KPK.
Da ne bo pomote. Če je to vaba, na katero bo SD ujela mnoge poštene levičarje, pa njen uspeh – tako kot vselej doslej – v veliki meri ne bo njena zasluga. Potem ko so vrhovi Pozitivne Slovenije zamudili zlato priložnost, da bi sklenili sijajen posel, ko so torej zamudili trenutek, ko bi z bliskovito likvidacijo Zorana Jankovića pomagali pri dokončni in učinkoviti diskreditaciji Janeza Janše ter so namesto tega dan za dnem javno razgaljali mešanico nelagodja, očaranosti in zmede – s tem pa se postavili v bizarno pozicijo, ko iz objektivnih razlogov ne morejo zahtevati odstopa predsednika vlade –, so izpolnili večni sen Socialnih demokratov: dokončno odpravo motečega tretjega elementa slovenske politike, sredine, ki ravno ni »sredina«. Čeprav tega elementa v strogem smislu niso več zastopali, so z iracionalnim odlaganjem edine logične odločitve učinkovito zaprli prostor za tisto politično opcijo, ki se je kljub Drnovšku in drugim popačenjem vlekla skozi LDS in Zares – in ki je, pa naj se sliši še tako čudno, od vsega v slovenski politiki še najbliže zahtevam trenutnih protestov.
In prav v tem se skriva širši problem. Pozitivna Slovenija s tem ni diskreditirala le sebe in svoje ravno nastale temeljne listine (ki jo je Zoran Janković, ki se ga nikakor ne morejo docela znebiti, bržkone zgolj podpisal), temveč je postavila temelje za novo in ta hip edino možno različico ohranitve starega sistema »političnih elit«, za še eno nebistveno in v celem zgolj kozmetično prenovo Istega. Če ne veste, o čem govorim, ste gotovo zamudili zadnje Poglede Slovenije, v katerih se je znašel šopek strankarskih prvakov brez greha (Gregor Virant, Radovan Žerjav, Karl Erjavec, Ljudmila Novak in Igor Lukšič) in ki so se iztekli v retorično vprašanje in retorične odgovore. »Ste vi tí, ta generacija politikov, ki zna pretrgati z logiko, ki je spet pred nami, ta nedialog spremeniti v dialog?« – »Seveda, seveda, seveda, med nami ni bistvenih razlik!«
Bili so protesti, ki so zahtevali marsikaj. Bili so protesti, ki niso bili artikulirani. Bili so protesti, ki jih niso razumeli ne politiki ne protestniki. A zdaj, po poročilu KPK, je postalo jasno. Protestniki so, ne da bi vedeli, že ves čas zahtevali zgolj in samo tisto, kar je ugotovila KPK: umik Janše in Jankovića, ekscizijo gnojnih turov iz sicer zdravega tkiva slovenske politike, po kateri bo sistem, za katerega se je zmotno domnevalo, da je gotov, znova normalno in moralno zaživel.
A kaj bomo naredili mi, mi, ki protestiramo, mi, ki se zavzemamo za radikalne družbene spremembe, mi, ki nas motijo družbene neenakosti? Kaj bomo naredili mi, ki se dobro zavedamo, da so prav vélike besede o radikalnem, o spremembah in o družbenih neenakostih najbolj cenena različica neartikulacije zahtev? Kaj bomo naredili mi, ki nočemo privoliti v tovrstno revitalizacijo sistema, hkrati pa se ne bi radi vključili v ad hoc gibanja in odbore, v katere so poleg mnogih spoštovanja vrednih imen vključeni nekateri sumljivi posamezniki, s katerimi nimamo in nočemo imeti nič skupnega?
Poskusimo z manjšim obratom Lukšičevega poziva. Ne gre za to, kdo nas bo »zastopal« ter hkrati promoviral svoje originalne kadre, ki jih je nanovačil v dijaški organizaciji. Ne sme nas zanimati, kdo nas povabi, da delimo letake v krajevni skupnosti. Nasprotno, pravo vprašanje je: katero stranko lahko prevzamemo? Na čigavo strankarsko infrastrukturo se lahko zažremo? Katero stranko nam ponudite, če že mislite, da nas razumete in nočete novih strank? Takole lahko naredimo: 8. februarja po metodi neposredne demokracije izglasujemo pet kandidatov, jih ponudimo strankam, naj jih vzamejo v svoje ožje vodstvo, ter začnemo zbirati ponudbe. Kdo da več? Pet? Morda šest? Še predsednika? Nagrada je nadvse privlačna: le za najboljše ponudnike ne bomo več vzklikali, da so gotovi. Ker se bodo demokratično in samovoljno odpravili sami.
