Pred tremi tedni so se ključni člani izvršilnega odbora ECB umaknili v oddaljeno arktično vasico na Finskem, kjer so diskutirali o ekonomski situaciji na evrskem območju. Med drugim so se seznanili z analizo, ki kaže, da so v zadnjih dveh letih inflacijo na evrskem območju poganjali povečani dobički in ne plače. Natančneje, dekompozicija deflatorja BDP (tj. inflacije BDP) na rast cen treh faktorjev BDP po dohodkovni metodi (plač, dobičkov in davkov) kaže, da naj bi na evrskem območju v obdobju med prvim četrtletjem 2021 in tretjim četrtletjem 2022 rast dobičkov imela dvakrat večji prispevek k porastu BDP deflatorja kot rast plač (1,33 proti 0,67 odstotka), rast davkov pa 0,92 odstotka. Drugače rečeno, porast dobičkov in davkov je prispevala k inflaciji BDP več kot tri četrtine, rast plač pa manj kot četrtino. Podobne ugotovitve je nemška članica izvršilnega odbora ECB Isabel Schnabel predstavila že maja lani, ko je na podlagi podatkov za leto 2021 sklenila, da glavni pritisk na inflacijo vrši povišana rast dobičkov podjetij.
In te ugotovitve sploh niso nove. Ameriški ekonomist Josh Bivens iz Economic Policy Institute je v lanski analizi za ZDA primerjal glavne dejavnike inflacije v obdobjih 1979–2019 in 2020–2021. Ugotovil je zanimivo dejstvo, da medtem ko je k rasti inflacije v obdobju med letoma 1979 in 2019 rast plač prispevala 62 odstotkov, rast cen energentov pa 27 odstotkov, je v zadnjih dveh letih rast plač prispevala le osem odstotkov, rast cen energentov 38 odstotkov, medtem ko je rast dobičkov podjetij k rasti inflacije prispevala kar 54 odstotkov. Te ugotovitve povzema tudi zadnje poročilo UNCTAD – Trade and development report.
In enako kažejo tudi slovenski podatki, če iz četrtletnih podatkov Sursa o dekompoziciji BDP po dohodkovni metodi na sredstva za zaposlene (bruto stroške dela), bruto poslovni presežek (amortizacija plus dobički), davke in neto subvencije preračunamo v medletne stopnje rasti. Kot sledi iz podatkov, je v času nizke inflacije (2019–2020) rast bruto poslovnega presežka gospodarstva zaostajala za rastjo bruto plač, po izbruhu inflacije v drugem četrtletju 2021 pa rast bruto poslovnega presežka močno presega rast bruto plač. Kot je razvidno, je bila v zadnjem četrtletju 2021 rast bruto poslovnega presežka dvakrat višja od rasti bruto plač, v prvih treh četrtletjih 2022 pa za kar trikrat do 4,4-krat!
Seveda je treba upoštevati, da bruto poslovni presežek sestavljajo amortizacija osnovnih sredstev in dobički. Vendar pa zadnji podatki (za leto 2021) kažejo, da je letna rast amortizacije osnovnih sredstev v letu 2021 glede na 2020 znašala 3,8 odstotka, rast dobičkov pa 11,7 odstotka. Torej je k skupni rasti bruto poslovnega presežka po tekočih cenah v letu 2021 eno četrtino prispevala rast upoštevane amortizacije, kar tri četrtine pa rast dobičkov podjetij. Podobno pričakujemo za leto 2022.
To potrjuje, da so obdobje povečane negotovosti zadnjih dveh let podjetja obrnila v svoj prid. Osnovni izvor inflacije je sicer v povečanih cenah inputov in energentov, vendar pa so podjetja ozka grla v dobavah, pomanjkanje ključnih inputov in višje cene energentov izkoristila ne samo glede na rast vhodnih stroškov ustrezen, pač pa za več kot proporcionalen dvig cen svojih izdelkov in storitev. Pač, povečala so marže in to skrila v preobleko inflacije vhodnih stroškov.
Ker lahko. V zadnjih desetletjih se je pogajalska moč sindikatov zaradi zmanjšane sindikalne zastopanosti močno zmanjšala, hkrati pa se je močno povečala koncentracija v panogah, kar se odraža v rasti dobičkovnih marž podjetij v povprečju za dobrih 50 odstotkov. Na to povečano tržno moč in povečane marže podjetij v zadnjih nekaj letih kaže serija znanstvenih raziskav, tudi moja raziskava za Slovenijo.
Iz tega sledi, da je za zniževanje inflacije danes bistveno bolj pomembno, kaj se bo dogajalo z dobički podjetij, kot pa to, kaj se bo dogajalo z rastjo plač. Plače je načeloma mogoče lažje držati pod nadzorom (neposredno v javnem sektorju ter posredno v tripartitnih pogajanjih med delojemalci, delodajalci in državo), medtem ko dobičkov podjetij nihče ne omejuje. Glede slednjega bi namreč potrebovali bistveno bolj aktivno protimonopolno politiko vladnih agencij, še pred tem pa regulacijo cen ključnih dobrin in storitev.
Prav tako bi se morala v temelju spremeniti makroekonomska narativa centralnih bankirjev glede zniževanja inflacije. Slednji ves čas opozarjajo na nevarnost plačno-inflacijske spirale, torej da je treba zadrževati rast plač, da ne bi slednje prek povišanja proizvodnih stroškov poganjale rasti cen končnih izdelkov. In to kljub temu, da sta lani dve močno citirani študiji uglednih ekonomistov iz Mednarodnega denarnega sklada in baselske Banke za mednarodne poravnave empirično pokazali, da plače še nikoli v zgodovini 20. stoletja niso bile dejavnik povišane inflacije.
Namesto na sindikate bi centralni bankirji danes torej morali apelirati na podjetja, naj ne dvigujejo cen, in na vlade, naj zaostrijo konkurenčno politiko ter s tem preprečijo, da bi podjetja svojo tržno moč izkoriščala za dvig marž. Vendar se to še ne bo zgodilo tako kmalu. Na zadnji tiskovni konferenci predsednice ECB Christine Lagarde, po »vikendu v finski vasici«, so bile glede politike zniževanja inflacije plače omenjene 14-krat, medtem ko marže podjetij niso bile omenjene niti enkrat.
Zakaj ne? Prvič, zaradi ideološkega razloga – znižanje stroškov inflacije morajo nositi zaposleni prek zmanjšanja realnih plač, ne pa lastniki podjetij prek manjših donosov na kapital. In drugič, iz praktičnega razloga – rast plač je lažje omejevati kot marže podjetij.
