Soliden kanonfuter mora biti danes naravoslovno izobražen. Humanistična inteligenca je neuporabna. Moti se, kdor ima iluzijo, da bo po nekaj letih sedenja v jarku spisal še eno Na zahodu nič novega in potem nadaljeval življenje kot novinar, urednik in velik pisatelj. Humanist je danes v jarku neuporaben tudi kot tarča. Tudi če ima top, mu nič ne pomaga. Prej ali slej ne bo imel več česa dati v top, in tudi ne znanja, da bi sam naredil, kar potrebuje. Svilna pot je polna ovir. Vse bo moral narediti kdo drug.

Zadrega pri obrambi Ukrajine je najočitnejša doma. Vtičnice na kuhinjski steni so se čudno vedle. Za nekatere se je zdelo, da delajo samo na pol. Ko si vtaknil noter vtikač mikserja, se je malo zabliskalo. V predalu čisto zadaj sem našel izvijač z lučko, da bi pogledal, ali so faze v redu. Temeljni tehnični izrazi so vedno uvoženi. V dialektu mu rečemo čerkafaze, v zborni slovenščini pa fazenprifer. Videl sem že ljudi, ki so jih vtikali v zid in se jim je lučka zasvetila. Meni se ni zasvetilo nič. Tipal sem po vseh luknjah in držal prst na koncu ročaja. Tema. Preizkusil sem nekaj drugih vtičnic v hiši. V eni se je zasvetilo, drugod nič.

»Mogoče je izvijač pokvarjen,« je prispevala ena od sposobnejših članic družine. »Ali pa moraš pritisniti kakšno stikalo.« Na izvijaču ni bilo stikala, samo kovinski pokrovček žarničke. Zvenelo je kot reševanje vojaka Dežulovića.

»A ne vidiš, da nikjer ne dela, samo tam se sveti.« Skupaj smo gledali v stikala.

»Ampak sesalnik dela, poglej.« Malo je zabliskalo, sesalnik je grmel in vlekel. Ko sem vtaknil izvijač, pa se lučka ni zasvetila.

Sklenil sem, da je moj izvijač z lučko pokvarjen, in sem šel k hotelu Slon kupit drugega. Vzel sem najdražji preizkuševalec napetosti z oranžnim ročajem. Rezultat je bil enak. »Ali je tudi ta pokvarjen ali pa je z vtikači kaj narobe,« sem dobil razsodbo kolektiva. »Pokličimo Primoža.«

Elektrika je hudičeva iznajdba. Priznali smo poraz. Med nami je bila ena doktorica znanosti in več visoko izobraženih članic družine. V teh primerih pokličemo prijatelja, ki ima naravoslovno izobrazbo in vse papirje, ki to dokazujejo. Prišel je. Iz torbe je potegnil nekaj, čemur je rekel inštrument, in je s kablom šaril po vtičnicah.

»Tile delajo,« je pokazal na levo stran vrste. »Ta je pa crknil.« Ampak zakaj potem meni nikjer nič ne pokaže na dveh izvijačih, ki so posebej namenjeni preizkušanju napetosti? »Zato, ker imaš plastično zaščito nad kontaktom. Ne prideš do žice.« Vtičnica je zaščitena, da otroci ne vtikajo prstov vanjo. Če hočeš do elektrike, moraš hkrati pritisniti na obe luknji v vtičnici, da se zaščita umakne. En izvijač ne pomaga nič. Tudi dva ne. Tako je narejeno.

To je bil pomemben trenutek. Potožil sem, da sem do takrat imel občutek, da obvladujem svet okrog sebe, ker vsaj vtičnico v zidu razumem. Tako kot telefon, radio, računalnik in mikrovalovna pečica, je tudi vtičnica zunaj moje kontrole. Ne znam niti narediti niti popraviti. In tudi nikogar ne poznam, ki bi znal kaj sam narediti. Televizije iz političnega prepričanja ne znam več niti prižgati. Sklep je jasen. Človek ni gospodar svojega sveta niti v svojem stanovanju.

Prijatelj, ki je moder človek, je takoj opozoril, da to usodo delimo z večino človeštva. »Se spomniš covida? Ne v Evropi ne v Ameriki ni bilo niti ene tovarne, ki bi znala narediti kirurške maske. Vse znanje izdelovanja fizičnih predmetov smo preselili na Kitajsko. Tudi testi so bili vsi narejeni na Kitajskem. Saj bi v Evropi to znali narediti, ampak ni strojev. Stroji pa so tudi narejeni na Kitajskem.«

Nekakšna tolažba to je. Če vsa celina v času eksistenčne krize ne zna narediti kirurških mask in jih potem članice Evropske unije kradejo druga drugi, tudi nevednost pri temeljni električni infrastrukturi ni velik problem. Zvenelo je kot nesporazum. Ampak ni. Zadaj je diaboličen načrt.

Ko je nastopilo vprašanje izvoza evropske moderne visoke vojaške tehnologije v Ukrajino, je bilo v Evropi slišati zaskrbljeno vprašanje. »Ima kdo kje kakšen tank, ki bi ga lahko posodil?« Povsod so odgovarjali, da imajo komaj dovolj zase, pa od tistega jih polovica sploh ne vžge. Zemljevid prenosa težkih oklepnikov je bil zanimiv. Slovenija in Slovaška sta bili nekaj mesecev največji izvoznici tankov. Slovaška je v Ukrajino poslala 30 tankov T-72, Slovenija okrog 30 predelanih T-55. Čisto solidna modernizirana sedemdeset let stara vozila. Praktično nerabljena. To je šlo hitro. V Ukrajino so šli tudi stari topovi. V vojni vse prav pride. Novega je malo in zna malokdo narediti. Ampak cevi je bolj ali manj dovolj. »Ali ima kdo kaj viška topovskih granat?« je bilo naslednje vprašanje. Ukrajinci strelivo potrebujejo vsak dan. V Evropi je zmanjkalo tudi granat. Američani so jih na hitro nekaj pripeljali iz svojih skladišč v Izraelu. Z granatami je tako kot z maskami in testi za covid. Mišljeno je bilo, da mi tega v resnici ne potrebujemo, naredili pa jih bodo Kitajci. Oni pa jih potrebujejo zase.

Rešitev je simpatična. Če znaš uporabljati izvijač, vezati kable in vrtati luknje, postaneš junak. Na pol odrezan minometni izstrelek je treba prilepiti na cenen dron in ga z mobilnim telefonom peljati čez fronto, da na drugi strani vrže tank v zrak.

Takšno razumevanje napredka poznamo. Med covidom smo se nekaj časa resno spraševali, kako doma narediti toaletni papir.