Schiller je svojo teorijo igre razvijal dobrih sto let pred prvimi olimpijskimi igrami sodobne dobe, leta 1896 v Atenah. Ni mogel vedeti, da bodo njegovi nasledniki teorijo igre, ki jo je sam razkrival predvsem na primeru literature in drugih umetnosti, v praksi tako tesno povezali z dejavnostmi telesa. In tudi ni mogel vedeti, da se bodo prvinski tabuji, rituali in simboli, ki so v predmodernih družbah usmerjali družbena ravnanja, v človekovo umetnost pa tudi še kasneje vnašali občutja prvobitnosti, pred pragom dvajsetega stoletja pokazali v tako stvarni obliki. Iz tabujev so se navsezadnje razvila pravila za različne igre, iz ritualov individualni ali skupinski obredi pred tekmami, med njimi in po njih. Iz predmetov s simbolno funkcijo žoge, loparji, goli, koši, tarče, orodja in ciljne črte. Športna igra, v kateri se je bilo vsaj načeloma pomembneje igrati kot pa zmagati, je sčasoma postala najbolj masovna oblika sproščanja in zabave za ljudi iz vseh socialnih plasti, s katero se danes lahko primerjata le še pop glasba in film. Seveda je s tem postala tudi posebna panoga industrije, v kateri je na njeni senčni, hrbtni strani hkrati nastajalo tudi vedno večje nešportno prizorišče za igre denarja, prevar in manipulacij, ki ne bi smele imeti nič niti z bistvom igre niti z bistvom in poslanstvom športa.
Ob vseh odklonih in anomalijah sodobnega športa, v katerem svoje priložnosti išče tudi bizarna druščina skorumpiranih športnih funkcionarjev, političnih povzpetnikov, trgovcev s pripravki, menedžerjev, podkupljivih sodnikov in sumljivih zaslužkarjev vseh vrst, pa športne igre v svetu odraslih danes vseeno še vedno najbolj pristno odsevajo človekovo prvinsko slo po igri in veselje nad njo. Če se že ne moremo in ne znamo več igrati sami, pa si otrdeli od sedečih služb, odebeljeni od živčnega in negotovega obilja, paralizirani od elektronskih aparatur okoli nas izberemo svojega nogometnega, košarkaškega, teniškega, atletskega, smučarskega, skakalnega, kakršnega koli že zimskega, poletnega ali celoletnega športnika, ki se igra namesto nas. Mi pa navijamo zanj in smo soudeleženi v njegovi igri z vso strastjo in čustvi ter se na koncu evforično veselimo njegove zmage, kot bi zmagali sami, ali pa še dneve in tedne podoživljamo njegov poraz, ki potare tudi nas. In pri tem, poškodovani od zahtev storilnostne družbe, pozabljamo, da sta tudi zmaga in poraz samo sestavni del igre, katere bistvo je v prepletanju gibalne, mentalne in čustvene zmogljivosti ter inteligence ljudi.
Raznovrstni obrazi športne igre in njen bogati razpon se nikjer ne kažejo bolj množično in očitno kot na globalnih prireditvah, kakršne so olimpijske igre. Te, ki se jutri končujejo v ruskem Sočiju, imajo za Slovence še poseben pomen: slovenski športniki so na njih osvojili največ kolajn doslej. In to prav v obdobju, ko Slovenija preživlja dvojno katastrofo skorajda bibličnih razsežnosti: nekajtedensko naravno katastrofo v podobi žleda in poplav, ki so opustošile pol države, in večletno nenaravno katastrofo v podobi nesposobnih ali skorumpiranih politikov, ki so v navezavi z bančnimi in gospodarskimi ter vsakršnimi kvazielitami opustošili tako rekoč vso državo. Kako je to mogoče povezati, kaj to pomeni? Se moramo zaskrbljeno spraševati, ali je uspeh mladih športnikov, ki te dni predstavljajo svojo državo v najboljši luči in na najvišji ravni pred očmi in pod žarometi tako rekoč vsega sveta, zgolj paradoksalno naključje? So njihovi vrhunski dosežki le zadnji vitalni sunek neke razpadajoče družbe in njenih najboljših posameznikov, v smislu rekla: Ptič, ki umira, najlepše poje?
Ali pa je mogoče ravno narobe? So vsi ti mladi ljudje, ki so morali najprej doseči neko normo, da jih je družba izbrala za svoje predstavnike, dokaz, da je mogoče tudi v družbi s slabo gospodarsko in mentalno kondicijo stremeti k najvišjim ciljem in standardom ter jih tudi dosegati? In da so ekscesen, čeprav hkrati prevladujoč pojav neki drugi pripadniki te družbe: nemoralni in nesposobni politiki zadnjih let, ki so ob naraščanju osebne blaginje in solidarnosti zgolj do svojih družinskih in strankarskih članov zakrivili nenehno nižanje splošne družbene blaginje in medčloveške solidarnosti? Župani, ki si kupujejo obleke s službenimi karticami, neprestano zamenjujejo, kaj je zasebno in kaj javno, ali ne znajo pojasniti, od kod in kam potuje skozi njihove roke na stotisoče evrov? Bankirji z odpravninami, za katere mora običajni državljan delati vse življenje in ob tem verjeti v vsaj še eno dodatno človeško reinkarnacijo, da bi z delom prislužil takšno vsoto, in vsi tisti, ki so skupaj z njimi v predolgem obdobju tranzicije poplesavali v temi? So mogoče ti mladi samozavestni in vrhunski športniki, ovešeni z medaljami, znanilci časa, ko bo treba končno na vseh področjih družbe narediti prostor za ljudi, ki bodo morali, tako kot oni pred olimpijskimi igrami, najprej doseči neko osnovno in z vsebino opredeljeno normo, ki jim jo bo postavila skupnost, da jo bodo potem lahko dostojno zastopali doma, v Bruslju in vsepovsod po svetu? Da bodo lahko nekoč kasneje, tako kot te dni Tina Maze, ob svojih uspehih zagotavljali, da jih veseli, ker s svojim poslanstvom razveseljujejo tudi druge, tako rekoč vso skupnost? Ne pa, kot nam vsi ti plesalci v temi že leta nenehno kažejo iz svoje politične teme, da jih veseli, kako po lisičje javno poslanstvo sprevračajo v zasebno razveseljevanje sebe in svojih strankarskih gospodarjev.