Krilatice, ki podobno kot legendarno Nelsonovo sporočilo nastanejo v neponovljivem spoju trenutka, ljudi in stvari, so velikokrat oblikovale podobo sveta. Ameriški predsednik Roosevelt je tako na konferenci v Casablanci januarja 1943 presenetil svoje sodelavce, britanske zaveznike in časnikarje z navidez mimogrede izrečenimi besedami, da v ZDA že od časov državljanske vojne dobro poznajo generala U. S. Granta, ki je bil od sovražnika pripravljen sprejeti le brezpogojno kapitulacijo. Zato tudi od sil osi ni mogoče pričakovati nič drugega. Tako je vsemu svetu oznanil, da je Hitler na kraljevski poti propada, težko preizkušenemu ruskemu zavezniku na vzhodni fronti pa je dal zagotovilo, da se demokracije s tretjim rajhom ne bodo pogajale. Franklin D. Roosevelt je na tak način najbrž nekoliko podaljšal drugo svetovno vojno na stari celini, saj bi se Nemčija utegnila prenehati bojevati samo na zahodu, vendar je s tem tudi odprl perspektivo sodelovanja različnih sil ter redov in sistemov v miru. Prihodnost bi lahko bila videti kot orkester velikih sil, ki bi bil oblikovan podobno kot Metternichova kongresna Evropa – le da bi nova struktura meddržavnih odnosov zaradi planetarnega obsega imela možnost ostati stabilna. Znameniti dunajski kancler pač ni mogel preprečiti Veliki Britaniji vodenja samostojne večkontinentalne politike in jo prisiliti v solidarnost z drugimi deželami na stari celini.
Rooseveltova državniška arhitektura bi zaradi že dosežene soodvisnosti celotnega sveta zares lahko postala temelj stabilne realnosti. Četudi je z varnostnim svetom OZN zaživela bolj formalno kot dejansko, so se vedno znova pojavljali poskusi, da bi se preobrazila v stvarnost. Richard M. Nixon in Henry A. Kissinger se nanjo sicer nista naravnost sklicevala, vendar pa sta jo s svojo sovjetsko in kitajsko politiko dejansko uresničevala. Znameniti državni sekretar, ki je imel kot edini človek na tem položaju priložnost sprejeti odstop ameriškega predsednika, je celo izdal najvplivnejšo študijo o Metternichovem koncertu evropskih velesil (čeprav je slabša od tiste, ki jo je ustvaril Churchillov nacionalnolaburistični cenzor Harold G. Nicolson), v kateri je izrečeno tudi marsikaj, kar ni zapisano. To pa je filozofija, ki jo izražajo kar najširše zapomnljive krilatice – ali z drugimi besedami: ideologija (brez slabšalnega prizvoka).
Skrajni domet sloganov daleč presega reklamiranje. Tony Blair je z njimi prosvetljeni thatcherizem preobrazil v tretjo pot. David W. D. Cameron, ki se je ob neprepričljivi zmagi na britanskih splošnih volitvah 2010 zdel samo manj slab kandidat za prvega ministra od Gordona Browna, je s premišljenimi izjavami o zaščiti okolja oblikoval perspektivno torijsko stranko za 21. stoletje (podobno kot je lord Randolph L. S. Churchill okoli 1885 disraelijevske »trobentičarje« pripravil na dobo demokracije). Razširitev konservativne ideologije na ekologizem je ravno toliko nova, kolikor je tudi logična.
Ob povodnji krilatic, s katero je zaznamovana naša sodobnost, se gre vprašati, kolikšen je njihov domet na Slovenskem. Najpogosteje slišani slogan – tisti o demokratičnem socializmu – je povsem nezanimiv. Potem ko je propadla socialistična demokracija, ki se je od svoje brezpridevniške vrstnice razlikovala približno toliko kot električni stol od navadnega, take permutacije pojmov ne morejo skriti popolnega pomanjkanja novih, na ravni časa stoječih zamisli. Glede na to, da filozofski trusti, ki so generirali omenjeno krilatico, že razglašajo ničvrednost posameznih ljudi, je očitno, da gre v tem primeru le za svežo varianto eliminacionistične ideologije.
Zato pa je zanimivejša trditev enega od glavnih političnih krmarjev današnje Slovenije, da je njegova stranka suverena. Nad gibanjem, ki ga je ustanovil in ki je združenje zasebnikov, naj torej ne bi bilo nobene oblasti. Državni zakoni in sodišča bi obstajali le za druge.
Stranke doslej še nikjer niso bile suverene, (nekateri) posamezniki pa zgolj v kratkoživem Italijanskem regentstvu Kvarnerja 1920–1921, ki je naredilo velikanski vtis na Vladimirja I. Lenina in Benita Mussolinija. Prvi je njegovega vodjo, comandanteja Gabrieleja d'Annunzia, štel za edinega pravega revolucionarja v Italiji, drugi pa mu je zavidal – dokler ga ni kot duce presegel. Koncepcija suverenosti strank je vsekakor ideološka novost v svetovnem merilu. Slej ko prej bo treba pretresti, do kolikšne mere se je že približala stvarnosti.
Ideološko je najzanimivejša koncepcija izključne osebne odgovornosti sodnikov in tožilcev, ki nam je bila sporočena pred časom. Doslej še nikoli ni veljala, saj so davkoplačevalci vedno poravnavali račune za odškodnine pri zmotnih ali prepoznih odločitvah svečenikov justice. Ideologija neobstoja objektivne odgovornosti med njimi povsem spreminja obraz stvarnosti. Pri tem se tudi ni bati, da bi vsote, ki so jih dolžni plačati krivci, pripadale sodnikom in tožilcem, saj ti z delom v skladu s pravnimi akti samo izpolnjujejo, za kar dobivajo plačo. Za zmote in prepoznosti, ki niso v skladu s protidespotskim, tj. montesquieujevsko definiranim duhom zakonov, je ne.
Ni dvoma: kriza se je pri nas preobrazila v veliko valilnico idej. Čas bo pokazal, katere od njih so jajca, katere pa klopotci. A zavedati se gre, da sodba ne bo drugačna od tiste, ki jo že sedaj oznanja pamet.
