Vozil sem se po mejah evropskega imperija. Najprej sem hotel videti Donavo na tromeji med Srbijo, Romunijo in Bolgarijo, pa se mi je pogled ustavil na ogromni luknji, iz katere je rinil tovornjak. Kolesa je imel višja od mene, naloženo pa bakrovo rudo, med katero se najde tudi zlato. Ustavil sem se tudi jaz, ker se je cesta nehala in je bilo treba previdno voziti med zaledenelimi luknjami. Pred mano je bil Majdanpek.
Prizor je bil nostalgičen. Tako so si napredek predstavljali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Spodaj dnevni kop rudnika bakra, ki rine globlje in globlje proti peklu. Tako velik, da so v stene izkopali krožne ceste za tovornjake, ki iz njega vozijo rudo. Nad luknjo pa trinajst nadstropij visoke stolpnice sivečega mesta s stanovanji za delavce, kulturnim domom, športno dvorano in trgovino. Ker so stolpnice zidali v strm hrib, mesto vzbuja vtis, da tudi samo drsi v prepad.
Sosedu za mizo v kavarni sem pripomnil, da se je v Majdanpeku zaustavil čas.
»Pojdi vprašat v tovarno cevi,« me je popravil skozi oblak cigaretnega dima. Predstavil se je kot Milorad, trenutno brezposeln z načrtom, da se odseli kam drugam. »Delajo deset ur na dan in ne smejo niti pisniti. Brez dodatkov, beneficiranega staža in brez garantirane plače. Tukaj je čas šel naprej.« Natančno je povedal, kam je čas šel naprej, vendar z izrazi, ki se jih v časopisih ne spodobi uporabljati.
»Vse je propadlo, potem pa so prišli Rusi in kupili fabriko. Z rusko komando pa ni šale. Če ti ni všeč, greš.« Tako je bilo že v turških časih, ko so tam tudi kopali baker in zlato s podobno delovno zakonodajo.
Na mejah Evrope se obnašajo tako kot v afriških ekonomijah, ki jim gre slabo. Ponujajo eksploatacijo naravnih resursov, poceni delovno silo in šibko delovno zakonodajo kot svojo tržno spretnost. Le da to sedaj počnejo na obeh straneh evropske meje.
Z nemalo obžalovanja je gospod Milorad rekel, kako je na televiziji videl, da je tudi Slovenija propadla in da bomo kmalu na istem.
»Mi smo mislili, da ste vi Slovenci pametni, zdaj vidimo, da ste iste budale kot vsi mi.«
Dvignil se mi je pritisk domoljubja, češ ne primerjati Majdanpeka s Kočevjem, ampak sem se raje poslovil. Vendar me je ta pripomba spremljala naprej, ko sem se sem in tja vozil čez Donavo proti Craiovi v Romuniji, Dimitrovgradu v Bolgariji in potem na jug proti Draču in Skadru v Albaniji.
»Kaj se je zgodilo vam, Slovencem?« so nekateri vpraševali z obžalovanjem, drugi z dobro mero presenečenja in skoraj nihče s škodoželjnostjo. Leta 1990 so proti Ljubljani gledali kot proti betlehemski zvezdi. Slovenci so veljali za razvit narod, ki ima vse. Visok socialni standard, pametno industrijo, super šolstvo in potem še demokratično ureditev. Iz krajev, ki so padali iz ene vojne v drugo in se kopali iz ekonomskega brezupa, se je zdelo, da ima Slovenija vse.
»Zdaj pa vas nikjer ni,« so se mi čudili v krajih, kjer so bili prepričani, da oni niso nikjer.
Pa se je tudi tam svet obrnil na glavo.
»Nam Bolgarom gre sedaj super,« mi je z veseljem razlagal poslovnež v Dimitrovgradu. Svojo poslovnost je dokazoval s črnim porchejevim cayennom z mat lakom in črnimi šipami. Tudi kolesni obroči so bili črni. »Vsi posli iz Grčije se sedaj selijo k nam. Tako dobro ni bilo še nikoli,« si je mel roke.
Čudil sem se, ker se mi je zdelo, da je Bolgarija v podobni godlji kot Grčija. Strinjal se je. »Ampak mi nimamo sindikatov, ki bi nagajali,« me je potolažil. »In tudi davki so nizki. Vsi bežijo k nam.«
Mednarodne korporacije odhajajo v Bolgarijo, ker so socialno zaostali, Grki pa se vračajo k poljedelstvu kot industriji preživetja. Rep Evrope se brez prehudega sprenevedanja preobraža v tretji svet.
»Tako pač je,« mi je v Elbasanu razlagal gospod Sadiku, zidar po poklicu. S hriba sem gledal na pokrajino industrijske arheologije. Dolino so prekrivale zarjavele strehe nekdanje jeklarne.
»Tukaj je pred dvajsetimi leti delalo dvajset tisoč ljudi,« je rekel gospod Sadiku. »Zdaj je vse prazno.«
Zanimalo me je, kam so šli vsi ti ljudje.
»Kdor je mogel, je šel iz države,« je rekel in povedal, da se je tudi sam odselil. Nazaj je prišel samo pogledat, ali je s hišo vse v redu. Potem se bo skupaj z ženo vrnil na zahod.
Opazil sem, da se iz enega dimnika čisto v kotu jeklarne kadi.
»Je res,« je rekel. »Neko turško podjetje sedaj tam tali staro železo. V državi je veliko starega železa, ki je ostalo od nekdanje industrije. Nabirajo ga in tukaj topijo, da ga potem peljejo v Turčijo. Na koncu bodo stopili tudi jeklarno. Kaj drugega narediti iz železa tukaj ne zna nihče več.« Tudi železa ne znajo več narediti. Tračnice železniške proge so prav tako rjave kot strehe izumrle jeklarne. Vlaki ne vozijo več rude, ker je nihče ne zna več topiti. Še vedno je okrog tovarne žičnata ograja. Ob njej so se pasle ovce.
Prizor je spominjal na palačo Knosos na Kreti. Nekaj kilometrov iz novega Herakliona so ruševine antičnega mesta, ki je bilo dolgo časa največja urbana naselbina na svetu. Potem pa se je nekaj zgodilo, ljudje so jo zanemarili in se odselili. V dveh generacijah so na mogočno civilizacijo pozabili in nihče se več ni spomnil, čemu služijo cevi, ki so tekle pod zemljo. Strehe so se sesedle, stene usule, mesto se je pogreznilo v zemljo. Med stebri so pasli ovce in igrali na piščali, dokler ni prišla mimo nova civilizacija in nekaj kilometrov stran zgradila novega mesta.
Sanje o Evropi so obljubljale isto, pa se ni najbolje obneslo. Dvanajst zvezdic Evropske unije na njenih mejah deluje skoraj nostalgično. Table, ki tu pa tam opozarjajo na evropske projekte, so zarjavele in govorijo predvsem to, da je Evropa tukaj spodaj imela še pred kratkim velike ambicije. Sedaj spominja na velik obmorski hotel z dvanajstimi zvezdicami, ki že leta čaka na konec zimske sezone. Gostje, ki zaidejo vanj, ga ne presojajo po blišču lobija, ampak po tem, kaj jim ponudi za zajtrk. Potem hitro pridejo do sklepa, da bi bilo dobro pogledati še kam drugam.
